Leto 2014 je bilo v znamenju zimskih športov, saj so bili za najboljše razglašeni Peter Prevc, Tina Maze in hokejska reprezentanca, natanko desetletje pozneje pa so nagrado ubranili Tadej Pogačar, Janja Garnbret in nogometna reprezentanca.
Prepričan sem (in to vsako leto na tem mestu zapišem), da tovrstne prireditve niso namenjene napenjanju mišic in primerjavi, kdo je (naj)boljši športnik in/ali dosegel več, ampak je to predvsem praznik športa, ob katerem se spremljevalci slovenskega športa (tako športniki sami, trenerji, člani njihovih ekip, mediji, navijači in na splošno vsa javnost) lahko spomnijo vseh veselih trenutkov, ki so jih športniki ustvarili v letu in nemalokrat na noge dvignili javnost. Vedno sem in bom spoštoval vse športnike, ne glede na to, ali tekmujejo v najbolj konkurenčnih in spremljanih ligah na svetu ali pa se udejstvujejo v športih, ki so precej manj medijsko zanimivi in pokriti. In enako moram zapisati tudi letos.
V podobni maniri se lotevam tudi tega zapisa. Prvo mesto Tadeja Pogačarja ni nikakršno presenečenje, tako kot je prevladoval letos, je le malokateri športnik v zadnjem desetletju. Luka Dončić je imel za seboj najboljšo sezono, v kateri je nabiral zgodovinske številke in je z Dallasom prvič zaigral v finalu Lige NBA. Podatek, da je Dončić svoj edini naziv športnik leta dobil zdaj že daljnega leta 2018, ko je komaj začel igrati v najmočnejši ligi na svetu in je bil še relativno daleč od današnjih presežkov, ne govori o nespoštovanju tega virtuoza (na kar bi lahko pomislili ob pregledovanju različnih ameriških lestvic kandidatov za nagrado MVP), ampak bolj o pestrosti in kakovosti v kategoriji najboljših slovenskih športnikov.
Janja Garnbret je v šampionski maniri ubranila naslov olimpijske prvakinje in s tem tudi športnice leta, zdaj jih ima že pet, do rekorda Mateje Svet ji manjkata le še dve tovrstni priznanji. Ob pogledu na lestvico mi v oko pade dejstvo, da so letos samo tri športnice prejele najmanj 20 točk, lani pa kar sedem, kar govori o manjši razpršenosti, kot jo vidimo pri športnikih.
Za konec pa še najboljša ekipa. Nogometna reprezentanca je v obeh letih slavila zmago z res majhno prednostjo. Lani so varovanci Matjaža Keka zbrali tri točke več od odbojkarjev, letos pa točko več od rokometašev.
"Vsake oči imajo svojega malarja," pravi pregovor. V javnosti pogosto slišim očitke, kako so nogometaši deprivilegirani pri tovrstnih izborih. Morda to res (vsaj deloma) velja za izbor v posamični konkurenci, a ekipna izbora tega gotovo ne potrjujeta. Nogometaši so se lani po dolgem času prebili na evropsko prvenstvo, kar bi v jezik številk prevedli, da so se uvrstili med 24 najboljših v konkurenci 53 reprezentanc, ki so začele kvalifikacije. Na drugi strani so odbojkarji osvojili bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, letalci pa so ubranili naslov svetovnih prvakov. Nogometaši so se letos na evropskem prvenstvu prebili v osmino finala oziroma med 16 najboljših na stari celini, rokometaši pa so bili četrti na olimpijskih igrah.
Kot rečeno, težko in nepošteno je primerjati dosežke v različnih športih, a vseeno razumem slabo voljo odbojkarjev, letalcev in rokometašev, ki sem jo mestoma začutil na izborih zadnjih dveh let. Ta mi na drugi strani − ob pomenu in mestu nogometa − govorita tudi o vplivu ponavljanja in dosežku nečesa novega. Nogometašev skoraj desetletje in pol ni bilo na velikem tekmovanju, preboj med 16 najboljših (kar je bil v resnici dveletni proces) je tako precej odmeval in zato presegel dosežke, na katere smo navajeni. "Pa saj so odbojkarji že prej osvojili medaljo, pa še trikrat boljšo," je bilo slišati. Ja, to je res. A to se da obrniti tudi drugače − kako neizmerno neverjetno težko je tako dolgo držati vrhunsko raven, kot je to uspelo odbojkarjem, in to se mi zdi v našem okolju premalo ovrednoteno in cenjeno. Morda bomo kdaj o Pogačarju slišali: "Pa saj je že prej osvojil Tour, kaj pa je to kaj takega?" Ja, to je nekaj res izjemnega in toliko bolj, ker se ponavlja!
Ja, nekateri športniki so res izjemno dolgo v sami špici svojega (zelo konkurenčnega) športa, tako da smo popolnoma navajeni trojnih dvojčkov in spektakularnih potez v Ligi NBA, ki se jim čudi pol košarkarskega sveta (Dončić), ali pa rednega osvajanja tritedenskih dirk (Pogačar in Roglič). Očitno bodo taki dosežki v naši družbi dobili še večjo vrednost, ko jih ne bo več ...
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje