Postapokaliptični svetovi so bili vedno mikavni in vznemirljivi, predvsem pri prevpraševanju, koliko človečnosti ostane v človeku, ko se mora na eni strani odločati o golem preživetju, na drugi strani pa stremi po nečem več, po nečem, kar nas definira kot ljudi in razlikuje od preostalih živih bitij, kar je ne nazadnje nedolgo nazaj krasno prikazala že TV-serija iste hiše Postaja Enajst, ki temelji na prav tako odlični literarni predlogi.

Resnično časovno ujemanje s pravo pandemijo covida-19 je bilo za marsikoga odbijajoče, a (na srečo) precej manj usodne resnične okoliščine niso delovale odbijajoče. TV-serija, ki se je s finalno deveto epizodo v ZDA iztekla v nedeljo zvečer (pri nas pa večer pozneje), temelji na sila uspešni računalniški igri, ki je bila ustvarjena točno desetletje prej. Ustvarjalci so imeli težko nalogo, saj so zajemali iz zgodbe, ki je ustvarila ogromno število zvestih uporabnikov. Televizijske (in filmske) predelave iz žanra iger so bile le redko uspešne. A pri HBO-ju so zadeli v terno, saj je Craig Mazin s Černobilom dokazal, da ima občutek za tako razsežne zgodbe. Pri prenosu mu je pomagal avtor igre Neil Druckmann, kar je samodejno delovalo kot varovalka, da ne bo nastal svet, ki bi bil pretirano drugačen od originala, kar bi najbrž odbilo večji del tistih, ki ta svet že poznajo.

Če ne želite ničesar izvedeti o seriji, prosim − prenehajte z branjem.

Premisa zgodbe je nekoliko drugačna od večine sorodnih zapletov, konec sveta namreč povzročijo glive, ki začnejo kontrolirati okužene ljudi, prevzamejo nadzor in svoje gostitelje spremenijo v zombije. Kako zelo je ta scenarij resničen, se lahko prepričate v aktualni epizodi Frekvence X.

Tole je čisto zares zadnja meja, če ne želite ničesar izvedeti o vsebini in razpletu. Sledijo kvarniki!

Ob izbruhu pandemije leta 2003 spoznamo Joela (Pedro Pascal), ki v prvih urah spremembe sveta izgubi hčer Sarah (Nico Parker), kar ga usodno zaznamuje. Preselimo se 20 let naprej, v "današnji svet", natančneje v Boston oziroma karantensko območje tega mesta, ki ga vodi vladna organizacija Fedra, njeni prijemi ... pa recimo niso nič kaj demokratični. Odporniško gibanje Kresnic vodi Merlene (Merle Dandridge), ki Joelu predoči scenarij za rešitev sveta: 14-letno dekle Ellie (Bella Ramsey) mora prepeljati iz varnega območja na točno določeno mesto. Ellie je imuna na ugrize smrtonosnih bitij in prinaša upanje za celotno človeštvo. Iz njene krvi bi lahko naredili zdravilo, ki bi končalo 20-letno moro.

The Last of Us igralca pošlje od točke A do točke B, pri čemer Joel in Ellie srečujeta in ubijata zombije v več evolucijskih različicah ter spoznavata različne človeške skupine, ki nimajo nujno vedno najbolj čistih namenov. Z drugimi besedami to pomeni "klasični ubijalski" pohod. To bi bilo v TV-verziji lahko kaj hitro ponavljajoče, monotono in s tem dolgočasno. Mazin in Druckmann se temu izogneta v velikem loku, saj je prizorov zombijev v resnici izrazito malo, večji poudarek je tako namenjen spoznanju, da so ljudje (lahko) veliko bolj okrutni od zombijev (kar vidimo v Kansas Cityju in letovišču Lakeside).

Različne postaje na poti do cilja prinašajo epizodičnost, kar precej pogosto pomeni, da bodo junaki, ki jih spoznamo na začetku epizode ob koncu le-te tudi umrli. Ustvarjalci so to pomanjkljivost rešili z uporabo flashbackov, ki so lahko dolgi nekaj minut ali pa kar celotno epizodo. Tako spoznamo ozadje osrednjih junakov (Ellie) kot tudi popolnoma stranskih likov, ki nimajo ravno najpomembnejšega mesta v celotnem vesolju The Last of Us, govorijo pa o potrebi po ljubezni, varnosti in zaščiti, ki ne nazadnje pomeni pomembni premik prve domine v Joelovi motivaciji (tako opevana tretja epizoda, ki predstavlja enega od nespornih vrhuncev ne le serije, ampak kar letošnje TV-produkcije).

Razvoj Joela je seveda pričakovan: od grobega in zagrenjenega človeka z dolgo travmo, ki v Ellie najprej vidi zgolj nepotrebni (in preveč zgovorni) tovor, do nekoga, ki lahko spet postane oče. Na drugi strani pa večno zapuščena Ellie končno dobi nekoga, ki mu lahko zaupa. Na koncu v velikem preobratu (opozoril sem vas, da nehate brati) dobimo še različico "dileme z vlakom", ko imamo na eni strani smrt ene osebe, na drugi pa celotnega prebivalstva.

Podjetje Naughty Dog, ki je ustvarilo igro, je ob preizkušanju igre naredilo raziskavo med prvimi igralci in ugotovilo, da so bili ljudje brez lastnih otrok ob Joelovi odločitvi razklani točno na polovico (50:50), prav vsi starši pa se z njim strinjali (100:0). To je le ena od drobnih (in preštevilnih zanimivosti), ki jih izvemo v spremljajočem HBO-jevem podkastu, kar je le eden od dokazov o zgoraj omenjeni popolni podpori projektu, ki bo dobil tudi drugo sezono.

Najpogosteje vidimo predelave knjige –filmi/serije, kjer so bralci včasih preveč kritičnih do predelav. Serija The Last of Us je izjemno zvesta svoji predlogi, saj zelo pogosto kopira številne dialoge, sorodnost obeh svetov pa simbolno pokaže s tem, da so številni igralci dobili svojo (novo!) vlogo tudi v TV-seriji. Merle Dandridge je edina, ki igra isti lik, Joelov računalniški lik Troy Baker postane razbojnik James (in voditelj podkasta!), Ashley Johnson, ki je v igri Ellie, v seriji postane Elliejina mama. Skratka, svetova sta simbolno povezana in se spoštujeta, kar pomeni, da gre brez dvoma za eno najbolj uspešnih predelav v tej smeri. Svoje doda kemija med Pascalom in Ramsey, ki se dopolnjujeta in prepričljivo upodobita glavna lika.

Kak zaprisežen igralec bo morda pogrešal kakšnega zombija več, a prepričan sem, da priredba v novem okolju s tem ni prav nič izgubila, ampak dala več poudarka na človeku, ki med pandemijo ni imun na zlo.

Priporočam.