O razpletu Dirke po Italiji sem sicer že nekaj malega napisal v prejšnji kolumni, zapis je nastal le nekaj ur po preobratu na Svetih Višarjah, kjer si je Primož Roglič v epski uri resnice zagotovil svojo prvo rožnato pentljo.
Gorski kronometer sem spremljal v službi, kjer sem pisal poročilo dogajanja. Kdor koli je to kdaj počel, najbrž dobro ve, da ti tovrstno delo v resnici precej zamegli dogajanje. V resnici sam športni dogodek spremljaš relativno površno, saj hkrati loviš drobce v različnih oblikah: sliko in zvok na televizijskem zaslonu, radijske komentarje in široko paleto prispevkov na Valu 202, zanimive tvite, s katerimi želiš popestriti aplikacijo MMCživo, hkrati pa seveda pišeš samo novico, menjaš fotografije ... Vsekakor daleč od pozornega opazovanja. In če sem že pri iskrenosti in napakah, nekaj minut sem tako napačno zapisal, da je Roglič pri tistem dogodku zamenjal kolo, v resnici pa si je sam namestil verigo nazaj in odbrzel proti zmagi.
Ravno zato je bil potreben korak nazaj in počasno ostrenje slike. Večkratni ogled kronometra, kjer so bile oči zalepljene zgolj na zaslon, nato pa branje člankov, pogovori in čas za razmislek.
Seveda se filmski zaključek o zaokroženosti ponuja kar sam:
- Gorski kronometer in prevzem vodstva v zadnji "resni" etapi → krog s Tourom 2020.
- Prehitro vodstvo in tempiranje forme, težave v zadnjem tednu → krog z Girom 2019.
- Pomoč Mitje Mežnarja → krog s skakalno predzgodbo, Trbižem in Planico.
Nekateri elementi so seveda filmsko naključni (mesto, kjer je stal nekdanji sotekmovalec Mitja Mežnar), a v vrhunskem športu je le malo naključij. Ta seveda obstajajo (osebno mi najbolj filmski primer predstavlja avstralski hitrostni drsalec Steven Bradbury), a 74 zmag, štirje grand touri, zmage na šestih različnih elitnih enotedenskih dirkah in olimpijski naslov pač niso naključje. Na eni strani so seveda znak talenta, na drugi pa odsev osredinjenosti, odločenosti, načrtovanja, znanja, ubijalskega instinkta in vztrajnosti, da po vsakem padcu (in Primož jih res ni doživel prav malo) vstaneš, oskrbiš poškodbe in se vrneš še boljši.
Bralec me je v torek spomnil na lanski zapis Dragi Primož, v katerem sem pričakoval, da se bo scenarij o veliki X-zmagi po lanskih padcih na Touru in Vuelti še napisal. In v nedeljo se tudi je na najvišji stopnički v Rimu.
A ko grem od podelitve v večnem mestu korak za korakom počasi nazaj v času, vidim same znake, ki so nakazovali tak razplet. Najprej se moram seveda ustaviti dobra dva kilometra pred ciljem, kjer je Primož ob smoli neverjetno hladnokrvno vrnil verigo na svoje mesto in nadaljeval. Nekateri bi v tem primeru obupali, Jan Tratnik pa je bil v našem podkastu SOS-odmev prepričan, da je morda tu celo dobil dodatno moč in voljo, da je še močneje obračal pedale. Zanimiva je analiza številk po vseh štirih odsekih, Roglič je v prvi peterici postavil najhitrejši čas prav v vsakem.
Kolesar | Prvi | Drugi | Tretji | Četrti |
Thomas | 2 | 14 | 13 | 11 |
Almeida | 4 | 28 | 8 | 2 |
Caruso | 7 | 25 | 19 | 4 |
Pinot | 18 | 31 | 7 | 3 |
Opomba: V celicah so navedeni zaostanki v primerjavi z Rogličem po odsekih.
Še bolj impresivni so zaostanki, ko upoštevamo dolžino posameznega dela.
Kolesar | Prvi (10,8) | Drugi (4,5) | Tretji (2,5) | Četrti (0,8) |
Thomas | 0,2 | 3,1 | 5,2 | 13,8 |
Almeida | 0,4 | 6,2 | 3,2 | 2,5 |
Caruso | 0,6 | 5,6 | 7,6 | 5,0 |
Pinot | 1,7 | 6,9 | 2,8 | 3,8 |
Opombi:
− V prvi vrstici je v oklepajih navedena dolžina odseka (v kilometrih).
− V preostalih celicah pa je zaostanek v sekundah na kilometer.
V prvem ravninskem odseku so bile razlike pričakovano in razumljivo majhne. Občutno so se začele povečevati v drugem delu (najstrmejši del vzpona), izrazito velike pa se v kratkem tretjem delu – sploh če upoštevamo približno 15 sekund, ki jih je Roglič izgubil zaradi verige. Če upoštevamo samo čas kolesarjenja, je v tistem delu pred vsemi pridobil v povprečju skoraj 10 sekund na kilometer, kar je nora prednost in s tem posredno potrjuje Tratnikove besede, da je tu Roglič našel motivacijo več.
Zaostanek po odsekih se pri kolesarjih spreminja z različnim tempom – nekaj časa se hitrost povečuje, nekaj časa zmanjšuje. Edina izjema je Geraint Thomas, ki je bil edini med najboljšo peterico, ki se mu je hitrost zaostanka ves čas povečevala. V prvem odseku je bil skoraj enako hiter kot Slovenec (če upoštevamo le čas kolesarjenja, je bil celo hitrejši, približno pet sekund je izgubil ob relativno počasni menjavi kolesa in čelade). Samo v zadnjem odseku pa je izgubil skoraj 14 sekund na kilometer, kar dokazuje, da ga je na koncu res pobralo in ni optimalno razdelil moči.
Roglič torej ni izgubil fokusa, ni se predal negativnim posledicam smole, vozil je z glavo, preudarjeno in premišljeno. To je brez dvoma tudi načrtoval, kar potrjujejo vsi signali, ko se po časovni osi vse bolj premikamo v preteklost. Že zjutraj se je (kot edini med kapetani) s kolesom povzpel na goro. V petek je v cilju težke gorske etape, ko je v zadnjih metrih iz ozadja vendarle ujel nosilca rožnate majice in mu v nekaj sekundah vzel tri sekunde, z nasmehom dejal: "Komaj čakam na kronometer." Pomikamo se proti začetku Gira, ko se je znašel v zaostanku za Remcom Evenepoelom, takrat je kot v mantri ponavljal tezo: "Pomembno je le, kdo bo imel rožnato majico v Rimu." In enako je bilo na novinarski konferenci na srečanju s slovenskimi novinarji v pripravah na Giro, ko je poudarjal pomeni Višarij. In ne nazadnje (kar smo izvedeli šele nekaj trenutkov po razpletu kronometra) − pozimi se je sprehodil po poti in proučil traso in naklone.
"Primož bo naredil vse za družino in kolesarstvo," je v prej omenjenem pogovoru zmagovalca Gira opisal Tratnik. Da, celotna zgodba z Girom je bil en sam dokaz tej tezi. Prav pogovor s Syukom pa je še enkrat osvetlil kruto naravo športa, kjer je na vrhu piramide prostor le za enega. Tratnik je vložil ogromno dela v projekt Giro, a pet minut pred startom zaradi prometne nesreče ostal brez nastopa. Toliko bolj boleč je bil njegov glas, ko je v podkastu razkril, da je preprosto ugasnil televizor. In govorimo o članu zmagovalne ekipe. Podobno skrušen je bil tudi Louis Vervaeke, član Soudala, ki prav tako ni mogel skriti žalosti ob odstopu kapetana ekipe.
Ogromno dejavnikov vpliva na razplet, pri tem je vpletenih ogromno usod. Primož Roglič s svojo vztrajnostjo še naprej piše filmsko zgodbo, pri kateri pa dokazuje, da na (pozitivni) razplet ne vplivajo naključja, ampak tudi in predvsem delo in značaj.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje