Številke so dobro preštete in zgovorne. Največja teniška trojka Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković je poravnana pri 20 grand slamih. Noben par v tej zgodovinski trojki ni bil izenačen, vse se je spremenilo lani pozno jeseni, ko je drugo desetko zaokrožil Nadal, po treh letošnjih naslovih pa se jima je letos v Wimbledonu pridružil še Đoković (kliknite na spodnjo puščico za aktivacijo animacije gibanja števila osvojenih turnirjev po letih).

Đoković z morebitno četrto newyorško krono ne bi prehitel le večnih tekmecev, ampak bi si zagotovil tudi eno od najtežje dosegljivih teniških kombinacij − koledarski grand slam. Med moškimi je to v odprti dobi uspelo le Rodu Laverju (1969).

Kar je najvznemirljivejše − Đoković je edini tenisač v zgodovini turnirjev serije 1000 (ta ima sicer precej krajšo zgodovino), ki se lahko pohvali z zlatim mastersom, dobil je namreč vsakega od devetih turnirjev, ki so po pomembnosti takoj za grand slami. In ne le enkrat, Srb je vsakega osvojil vsaj dvakrat! Naslednji v vrsti so Nadal, Federer, Andy Murray in Andre Agassi, ki so osvojili sedem od devetih turnirjev.

Opombe:
- olimpijske medalje so navedene zlata-srebrna-bronasta (v posamični konkurenci).
- 1. mesto na ATP je število tednov prebitih na vrhu jakostne lestvice.
- v krepkem tisku so tisti podatki, pri katerih je posamični igralec najboljši med vsemi v celotni zgodovini.

Krepki tekst v Đokovićevem stolpcu nakazuje njegovo zgodovinsko prevlado. Če ji dodam še pozitiven izkupiček v medsebojnih obračunih tako proti Federerju (27:23) kot Nadalu (30:28), lahko hitro ugotovim, da bi njegov morebitni uspeh čez slaba dva tedna odločno pripomogel k vprašanju najboljšega.

Občutek imam, kot da bi poldrugo desetletje spremljali neizprosen boj trojke, ki se bori v gorskem teku, se neprestano žene, prehiteva, motivira, premike meje in lestvice, na sami ciljni črti pa dvojici spodrsne in ostane precej zadaj, zaradi česar se zgolj na podlagi številk zdi, da tekma nikoli ni bila izenačena.

Kar bi bila seveda napačna in nepravična interpretacija. Zapuščine vse trojke je ogromna in sega onkraj statistike in številk. Govori o navdihu, premikanju meja tako na igrišču kot zunaj njega, kjer se je omenjena trojka transformirala v ambasadorja in obraz tega športa.

PS: Vsekakor pa vse pogostejše odsotnosti Federerja in Nadala nakazujejo, da tenis kmalu čaka popolnoma drugačno obdobje, ki nikoli več ne bo enako. Prav zato imam občutek, kot da se začenja teniški Zadnji ples.