Razmislek gre v tej smeri: politika v javnosti nima ravno najboljšega ugleda (*). Marsikdo razmišlja, da so politiki pokvarjeni. Četudi gre za ljudi, ki so v resnici dobri, etični in moralni, s prihodom na politični parket izgubijo svojo čistost in postanejo eni od njih. Tak je seveda samo občutek pri nekaterih potencialnih volivcih. No, morda pa je to tudi v resnici kanček razloga, da smo v Sloveniji v zadnjih 15 letih priča relativno pogostemu trendu novih obrazov. Številski intermezzo, ki potrjuje, kako težko je zadnjemu zmagovalcu ubraniti položaj − v tem tisočletju je bil na glavnem parketu (predsedniške in parlamentarne volitve) Borut Pahor edini, ki je ubranil zmago z zadnjih volitev.

Kot ljubitelj športa sem se vedno spraševal, kakšen kapital imajo športniki. Ker ti so praviloma tisti, ki združujejo in ne delijo. Slovenski klubski šport je na žalost tako majhen, da imamo le peščico izrazito velikih notranjih rivalstev (v nogometu prav gotovo to velja za Olimpijo in Maribor; hokejsko rivalstvo med Jesenicami in Olimpijo pa je bolj senca dogajanja iz 90. let). Kot največje moderno rivalstvo se morda v tem trenutku ponuja še na kolesarskih cestah med Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem (kar se mi zdi sicer precej ozkogledo in nepotrebno).

Kar želim povedati, je, da ima ravno zaradi pomanjkanja notranjega rivalstva in uspehov v tujini velika večina slovenskih športnikov izrazito pozitiven ugled. Pomislite na Janjo Garnbret, Kristjana Čeha, Luko Dončića, Jana Oblaka, Tima Gajserja, pa oba prej omenjena kolesarja. Kdo ne bi stiskal pesti zanje? Kdo jih ne bi podpiral, ko pa nam naredijo toliko in toliko veselja? Ob jasni podpori, ki praviloma v "popularnosti" prekaša prav vsakega politika, bi bilo zanimivo vprašanje, ali je tak športnik po koncu kariere primeren za politično kariero? Kapital popularnosti prav gotovo ima.

V Sloveniji smo videli že nekaj nekdanjih športnikov, ki so se podali na tako pot in postali župani ali pa poslanci. A, kot kaže zgodovina in sedanjost, se jim ob prestopu praktično vsem zmanjša pozitivni kapital (podoba), ki so ga prej gradili kot stranski produkt. Nihče ne more uiti svetovnonazorski delitvi, ki hočeš nočeš naredi svojo razpolovitev, kar je nazadnje občutil Dejan Zavec, nekdanji svetovni boksarski prvak in novoizvoljeni poslanec v tem sklicu parlamenta.

Kaj pa tuje države? Tudi v tujini so že imeli nekaj izkušenj z nekdanjimi športniki, nekaj se jih je celo zavihtelo na vrh politične strukture. Zanimiv je pregled predsednikov držav, ki so izšli iz sveta (vrhunskega) športa. Teh je v resnici bolj malo, med aktualnimi predsedniki velja izpostaviti Georgea Weaha, nekdanjega izvrstnega nogometaša, ki je od leta 2018 predsednik Liberije. Že leto pozneje so se pojavile kritike, ker naj bi spodbujal nasilje nad opozicijskimi kandidati, letos poleti pa so ZDA zaradi domnevne korupcije kaznovale tri člane njegovega kabineta.

Marcus Stephen je bil odličen dvigovalec uteži iz Nauruja. Na igrah Commonwealtha je osvojil sedem zlatih medalj, na svetovnem prvenstvu pa je osvojil eno srebro. Leta 2007 je postal predsednik te male države, precej buren mandat se je po štirih letih končal zaradi korupcijskih obtožb.

Madžarska je sabljaška velesila, s tem športom se je ukvarjal tudi Pal Schmitt in med drugim osvojil dve zlati olimpijski medalji. Leta 2010 je postal madžarski predsednik, a moral mandat prekiniti po letu in pol, saj je bil obtožen nepravilnosti pri doktoratu, ki ga je zagovarjal leta 1992.

Prav dobro se ni končal niti mandat Khaltmaagiina Battulge (ukvarjal se je z borilno veščino sambo) na čelu predsednika Mongolije (tik pred koncem njegovega mandata 2021 je bil sprejet zakon, ki predsedniku dovoljuje le en mandat), o (boksarju) Idiju Aminiju pa ne gre izgubljati besed. Nekdanji predsednik Ugande je bil eden najokrutejših diktatorjev preteklega stoletja.

Pod črto športniki na političnem odru niso eksoti, vsekakor pa so redkost in alternativa, na katero le redkokdo pomisli. Seveda, bi moral klic priti iz njih samih, a na svojih športnih poteh so videli dovolj bojev in znajo oceniti, katere bitke je vredno začeti in katere raje izpustiti (ker bi lahko enostavno preveč izgubili).

* - Povsem sveža Valiconova raziskava med 25 ponujenimi poklici povsem na dno uvršča politike (njihova izmerjena vrednost je –80).