33-letni Rafael Nadal v New Yorku na poti do finala nikoli ni bil (za)res izzvan. Na pohodu do četrte zmage na ameriškem grand slamu je izgubil samo en niz, v finalu pa je moral pokazati najboljše lastnosti, ki jih ima tako v mišicah, rokah kot glavi. Izkazal se je z izjemno fizično pripravljenostjo, ki ga običajno krasi v prvi polovici sezone, v drugi praviloma ni več tako dominanten (ne pozabimo, med najboljšimi igralci v zgodovini je edini, ki še ni dobil zaključnega turnirja sezone).

Lep del kariere se je mučil s poškodbami, zaradi katerih je izpustil osem grand slamov, na nekaterih pa je zaradi poškodbe predčasno obupal. Pogoste težave s koleni in brutalna igra pred desetletjem ni obetala, da bo tako dolgo del svetovne elite. A je prebrodil številne prepreke, od nedelje pa je lastnik nenavadnega starostnega rekorda ‒ med vsemi igralci, ki so dopolnili 30 let, ima največ lovorik na grand slamih ‒ natanko pet (Roger Federer, Novak Đoković, Rod Laver in Ken Rosewall so pri štirih). Španec je postal najstarejši igralec v zadnjih 50 let, ki je v istem letu igral v polfinalih vseh slamov.

S številom 5 pa lahko ilustriramo še nekaj sporočil zadnjega koledarskega grand slama. Natanko pet let je namreč minilo, odkar smo dobili zadnjega novega zmagovalca na grand slamih. Takrat je v enem najbolj presenetljivih finalov v zadnjem desetletju Marin Čilić premagal Keia Nišikorija. Marsikdo je pričakoval, da se bo dominantna trojka počasi umaknila, a je od takrat dobila reci in piši 17 od naslednjih 20 najpomembnejših turnirjev.

Ena petica mora biti nedvomno namenjena Daniilu Medvedjevu, ki je na vzhodu ZDA igral kot peti igralec sveta in peti nosilec. Rus je bil brez dvoma odkritje ameriške turneje, saj se je na vseh štirih turnirjih uvrstil v finale, v dveh je moral priznati premoč prav Nadalu. Izjemno impulziven igralec je v trenutkih slabe volje v tretjem krogu ameriškemu občinstvu pokazal sredinca in si s tem nakopal nejevoljo gledalcev, ki so mu od takrat po pravilu žvižgali. A samozavesten igralec je negativno energijo znal izkoristiti v svoj prid, saj se je nato dvakrat v kratkem intervjuju na igrišču zahvalil gledalcem, ker so mu z žvižgi vlili dodatno moč. Z gladiatorskim bojem v skoraj peturnem finalu je na koncu nazaj pridobil še navijače. Samozavest ima očitno vgrajeno serijsko.

Medvedjev zna izjemno nihati. V prvi polovici sezone je začel odlično, do Barcelone se je namreč petkrat prebil vsaj v polfinale, nato pa nerazumljivo popustil, saj je nanizal pet zaporednih porazov. V Ameriki je letel in se zdaj na lestvici ATP povzpel tik za veliko trojko. V New Yorku je svojo letvico postavil na novo raven, ki jo bo moral zdaj vzdrževati. Tega je brez dvoma sposoben. Del vzroka za poraz lahko pripiše preveč strnjenemu urniku, v finalu je plačal davek.

Ravno na tem področju je obratno pot izbral Nadal, ki je poleti igral relativno malo in je v New York prišel svež in zdrav. Največjim pač daleč največ pomenijo prav grand slami. Kar nas pripelje do istega vprašanja, ki si/vam ga postavljam zadnja leta: kdo od velike trojke bo imel na koncu največ grand slamov.

Zlatega teniškega obdobja kar noče biti konec. Hvala Bogu.