Rafael Nadal je lani sezono po vzoru številnih let poprej končal predčasno - telo ga je izdalo v polfinalu New Yorka. Njegova ekipa se je takrat obrnila na vodstvo ATP-ja z nenavadno prošnjo - zaželeli so si namreč statistično analizo Nadalovih iger, predvsem v želji, da najdejo element, v katerem zaostaja. Pridni statistiki so izpostavili servis.

Ta nikoli ni bil Špančevo najmočnejše orožje. A bolj kot število (oziroma odstotek) asov ali hitrost njegovega servisa, je bilo pomembno spoznanje, da Nadalov servis med letom izrazito izgubi na hitrosti. Ko je žogica udarila v nasprotno polje, je bila namreč kar 27 odstotkov počasnejša v primerjavi s trenutkom, ko je udarila Nadalov lopar. Novak Đoković je v tem elementu izgubil le 15 odstotkov hitrosti, Roger Federer pa vsega 12.

Nadal je uspešno popravil svoj začetni udarec, saj so njegovi udarci v povprečju hitrejši, s tem se pogosteje znajde v ugodnem položaju, ko začne tkati matno mrežo. To pomeni, da hitreje konča svoje igre, posredno pa manj obremenjuje svoje telo. Njegova statistika v Melbournu je bila do finala zastrašujoča - le dvakrat je izgubil igro na svoj servis (obakrat v prvem krogu), s prvim servisom je dobil kar 81 odstotkov točk. A potem je prišel finale in Novak Đoković ...

Opombe: Številke v srednjem stolpcu (Do finala) so Nadalova povprečja na prvih šestih tekmah, v zadnjem stolpcu pa njegova statistika v finalu proti Đokoviću.

Špančev začetni udarec je bil le nekoliko manj natančen kot na poti do finala, a precej manj učinkovit, saj je osvojil za skoraj 30 odstotnih točk manj točk na svoj prvi servis. Đoković si je že izboril status najboljšega vračalca servisov, v finalu Melbourna je ta status le potrdil. S svojim neverjetnim pričakovanjem je popolnoma izničil učinek napredka Nadalovega servisa.

Ne le izničil, Đoković je igral brezhiben tenis. V prvem nizu je na svoj servis izgubil le eno točko, v celotnem dvoboju je Nadalu dopustil le eno priložnost za brejk (prej jih je imel Španec v povprečju 11 na dvoboj). Nadal je bil že po treh igrah vidno živčen. Đokovićevi returni so bili računalniško natančni, kar je Španca sililo v bolj tvegano igro in malo morje neizsiljenih napak.

Ko Đoković verjame vase, je noro samozavesten, potem je praktično nepremagljiv. V Melbournu se je preskok zgodil po osmini finala, kjer je po precej mukah vendarle strl odpor Danila Medvedjeva. Morda se to še najbolj izraža v razmerju winnerjev in neizsiljenih napak.

Opomba: Navedene številke so v povprečju (za prve štiri dvoboje in zadnje tri).

Đoković je hkrati tudi zgodba o majhnih detajlih, ki lahko prinesejo hitre spremembe. Spomnimo se le Pariza 2016, ko je dopolnil karierni grand slam, hkrati pa je bil prvak vseh štirih grand slamov. Vrhunec kariere, ki se je hitro spremenil v dveletni prosti padec. Vrnitev Mariana Vajde je pomenila, da je sestavljanka spet dobila staro podobo, stari potencial in stare zmage. Đoković sodi med tiste igralce, ki je sposoben dolgih serij. V Melbournu se je veselil tretjega zaporednega grand slama, že tretjič v karieri mu je uspel tovrstni trojček. Le še Federer ima v odprti dobi dve seriji treh zaporednih slamov.

Lestvica osvojenih grand slamov je zdaj sledeča: Federer (20), Nadal (17), Đoković (15). Srb je po zadnjem trojčku precej zmanjšal zaostanek za Federerjem, s čimer njegove delnice, da kariero konča pred Švicarjem, vse bolj rastejo. Kar je le še ena od dodatnih motivacij za spremljanje nadaljevanja te teniške sezone in vseh naslednjih ...

PS: Pred sedmimi leti sem v blogu (predhodnici te kolumne) v domišljijskem uvodu 'Vprašanja o najboljšem igralcu vseh časov' zapisal, da bodo Federer, Nadal in Đoković skupaj osvojili 52 grand slamov. Zdaj so res pri tej številki in nič ne kaže, da se bodo pri njej tudi ustavili ...