Ko je v San Marinu dobil še drugo vožnjo na čas, je imel pred glavnim konkurentom Vincenzem Nibalijem več kot sto sekund naskoka. Simon Yates, ki se je samozavestno oklical za prvega favorita, je imel več slabih dni in si nabral ogromen zaostanek, Tom Dumoulin pa je bil žrtev padca in je moral dirko končati, še preden jo je zares začel.

Triperesno deteljico potrebnih dejavnikov za končno zmago sestavljajo odlična forma, konkurenčna ekipa in poljub sreče.

Sorodna novica Roglič po trku z ograjo izgubil 40 sekund proti Nibaliju in Carapazu

Po dveh tretjinah dirke kaže, da je Roglič iz deteljice odtrgal le list in pol. Forma je brez dvoma prisotna, sreče ima za odtenek, ekipa pa nikakor ni konkurenčna (morda le v kapetanovih vljudnih besedah). Mogoče je padec v divjem spustu proti Comu za koga videti kot čista nesreča, a kozarec bi bil lahko popolnoma prazen. V spustu bi lahko polomil tako kolo kot sebe.

Kolo že tako ali tako ni bilo njegovo, v zadnjih kilometrih ga je na cedilu pustil menjalnik, k sreči je bil blizu pomočnik Antwan Tolhoek, ki mu je odstopil svoje kolo. Na srečo ali nesrečo? Poleg namreč ni bilo spremljevalnega vozila z Rogličevim rezervnim kolesom, ker so šli člani vozila na malo potrebo. V zaključku etape, v kateri se lomi Giro? Skrajno neresno. Da ne omenjam, kako je moral v zadnjih kilometrih pred zadnjim vzponom sam po hrano in pijačo, zaradi česar je izgubljal prepotrebno energijo. Na drugi strani so bili vsi preostali kapetani, ki računajo na končno zmago, oboroženi s pomočniki, ki so opravili logistično delo, vodje pa so imeli v nogah dovolj energije za ključni napad.

Sorodna novica Nibali: Če bo Roglič še naprej kolesaril v takem slogu, ne bo dobil Gira

In potem pridemo še do Nibalija, ki je bil po prvi resnejši gorski etapi precej napadalno razpoložen do najboljšega slovenskega kolesarja ("Poslušaj, Roglič: Če bi rad naredil fotografijo pri meni doma, ti bom pokazal svojo zbirko lovorik, lahko prideš kadar koli."). Morski pes je Rogli očital pasivnost, ki pa ni niti izrazito konservativen pristop. Večina navdušencev bi najbrž rada prav na vsaki etapi gledala eksplozivne nastope favoritov. Kdo med Rogličevi navijači ne bi rad videl, da bi zmagoval etapo za etapo?

A realnost je drugačna, na koncu je v boju za zmago dovolj pet sekund prednosti, ne pa pet minut. Spomnimo se lanskega primera, ko je Yates zbiral etapne zmage in bonifikacije, davek napadalnih voženj pa je plačal na Finestru, ko ni več sledil napadom Chrisa Frooma, na koncu etape je izgubil več kot 38 minut. Treba je voziti taktično, pametno in preudarno.

Primož Roglič je na dozdajšnji Dirki po Italiji pokazal, da je iz testa za končno zmago, pokuril je svoj delež smole in sreče. Zdaj mu je najbrž jasno, da v želji po končni zmagi ne bo dovolj voziti le taktično in pokrivati Nibalija. Prišel bo dan, ko bo moral vreči karte na mizo in sam sprožiti napad. Najbolj pomirjujoče pa je gotovo, da ne dela nobene panike glede razmer v skromni ekipi in padca v nedeljski etapi. Zaveda se, da je še vedno vse v njegovi glavi in nogah.

Čas je za največji teden v njegovi karieri.