Čez natanko tri desetletja naj bi dosegli čas, ko izpusti toplogrednih plinov ne bodo nič večji od njihovih ponorov. Ni dvoma – to bo zahtevalo predrugačenje pridobivanja energije, načinov ogrevanja, osebnega in tovornega prometa, industrijskih postopkov. Trenutno si verjetno malokdo predstavlja, za kako velike družbene in gospodarske spremembe gre. In če je cilj jasen, je manj jasna pot do tja.

V Sloveniji denimo polovico vseh izpustov, ki niso vključeni v shemo trgovanja, prispeva promet. A sodeč po dokumentu naj bi se ti v naslednjem desetletju še poviševali, resda z mnogo manjšim tempom, kot so se v zadnjih tridesetih letih, ko so narasli kar za 170 odstotkov, pa vendar. Celotna količina izpustov bo tako do leta 2030 sicer nižja, a vendar izračuni kažejo, da ne dovolj, da bi zadostili ciljem pariškega podnebnega sporazuma. Ali mimogrede predlaganega evropskega zelenega dogovora.

Predvsem pa bi več energičnosti pričakovali na področju – energetike. Po letih ugibanj o prihodnjih velikih investicijah in vrsti strategij, od katerih smo pričakovali odgovore, jih tudi ta dokument ne ponudi. Bistven poudarek je na zmanjšanju rabe energije oziroma učinkovitejši rabi, kar je sicer tudi po sodbi stroke prava pot, a ob vse večji porabi elektrike si težko predstavljamo, da bo to dovolj. Vendar o tem izvemo le, da nove hidroelektrarne trenutno niso skladne z okoljsko zakonodajo – nismo tega vedeli že prej? O tem, ali bomo gradili drugi blok nuklearke ali ne, eksplicitno ni govora. Predvsem pa je nejasna usoda Termoelektrarne Šoštanj, natančneje rabe premoga. Kot da za te odločitve spet nihče ne želi prevzeti odgovornosti. Seveda si je nekaj prostora treba pustiti, da se izkaže, kako hitro in v katero smer se bodo razvijale tehnologije: od skladiščenja električne energije za čas, ko vetrnice mirujejo in sonce ne sveti, do ostalih alternativnih virov energije in ne nazadnje zajema in skladiščenja ogljika. A ko bomo poznali vse te odgovore, bo časa za ukrepanje premalo.

Vse, kar naredimo v boju proti podnebnim spremembam, je mnogo več kakor nič. In najsi bo ostalo pri sedanji verziji načrta ali bo čez nekaj let in kakšno desetletje morda tudi zaradi evropske prisile popravljen, ocenjevali ga bomo po izvedbi. Za konec pa še to. V preteklosti se je že izkazalo, da smo pomembne investicije – ne glede na to, kaj si zdaj mislimo o njih – že speljali tudi mimo strateških dokumentov.