Pa tudi v slikarsko sceno tistega časa ni spadal. Dominantna linija tistega časa je bil "zmerni" modernizem, kot so ga peljali Ciuha, Bernik, Jemec in drugi. Rekli so jim Grupa 69 in bili so pod močnim vplivom Zorana Kržišnika. Takratni direktor Moderne galerije je bil močna figura in tudi spreten menedžer.

Če beremo besedila kritika in kustosa Obalnih galerij Andreja Medveda ali beograjskega pisca Ješe Denegrija, pridemo do spoznanja, da je bila Grupa 69 močno ideološka. V Kržišnikov koncept nikakor ni spadala skupina OHO, pa tudi mlajši slikarji ne. Grupa 69 je bila sestavljena iz sijajnih risarjev in slikarskih mojstrov, ampak nekaj je manjkalo ... Ne Medved ne Denegri umetnikom, ki so sestavljali skupino, nista bila preveč naklonjena.
Slike Tuga Šušnika sem občasno videval tu in tam. Ampak prvič sem jih zares "ugledal" na neki steni v ljubljanskem BTC-ju. Tam so viseli tako bolj mimogrede velikanski Štirje letni časi. Na slikah so bili nekakšni vrteči se valji, kocke, ki se gibljejo skozi nekakšen prostor. Tam je bila prilimana še nekakšna puščica. Vse to je škropilo, brizgalo okoli sebe sunke barve. Kot da je šlo za energijske šuse, sem takrat mislil. Vse skupaj je bilo masivno, a hkrati v nekakšnem intenzivnem gibanju. Hitrosti, ki jih je naslikal Šušnik, so se zdele vratolomne. Kot da bo vse te stvari zdaj zdaj odneslo v neki prostor zunaj platna. Vse je bilo kot na nekakšnih robovih, tam so bili nekakšni pregibi, zapogibi, zgibi ... evklidsko nemogoča situacija! Ja, slike sem doživel najprej kot čiste senzacije. Potem sem začel premišljevati, kako so takšne slike sploh mogoče.

Ja, Šušnik je imel za seboj izkušnjo Amerike, tam je kar nekaj časa živel. In na začetku so ga povsem prevzeli ameriški slikarji, kot Newman ali Stella. Ameriško "visoko" slikarstvo je precej drugačno od evropskega. Kot da so Američani in z njimi Šušnik povsem drugače razumeli slikarstvo in "visoko" umetnost. Za Američane je slika kot polje akcije, akcijsko polje, tako je govoril kritik Tomaž Brejc.

V devetdesetih je Šušnik malce potihnil, da bi se v novem tisočletju vrnil z novimi vizualnimi bombami. Ki sem jih spet najprej doživel kot čiste senzacije. Razlagal mi je, da slika številke. Ja, slikal je banalnosti. Ki so skozi njegove postopke postale mojstrovine, ki jih ni mogoče opisati.