V Wall Streetu vidimo Gordona Gekka, ki zbira stvari (in slike), ki prinašajo denar. To so ekscesna osemdeseta, ne pozabimo. V igri so Schnabel, Fischl, Salle, Warhol, Katz, Basquiat in številni drugi newyorški umetniki tistega časa. Mimogrede: nekje sem zasledil, da je večini teh fantov trg razpadel v sredini devetdesetih. Ne tudi Basquiatu in Warholu. Ta dva se še vedno dobro prodajata. Gekko je v konjunkciji s časi, v katerih živi. Večina umetnin, ki jih ima v stanovanju, je špekulativne narave. Umetniške vrednosti imajo te stvari zelo malo.

In tule nastane zanimiv miselni izziv: avtorji filma kot da se zavedajo, da so umetnine, ki jih kažejo, špekulativne narave. Le zakaj bi jih sicer kazali v Gekkovem filmu? Takoj pridemo do naslednjega obrata: če filmarji vedo, da stvari, ki jih kažejo, niso dosti vredne, zakaj jih vseeno kažejo.

Hudičevka v Pradi je Meryl Streep (izjemna kot vedno). Njena vloga je menda zmodelirana po liku legendarne urednice revije Vogue. Ko vstopimo nekje na polovici filma v njeno stanovanje, vidimo po stenah … Alexa Katza. Kakšno razočaranje! Legendarna urednica obvlada svoj posel modne urednice do neverjetnih širin in podrobnosti. Ker ima oster okus, ima izjemen vpliv. Če vprašate mene, je Alex Katz na njeni steni edina resna luknja v fenomenu, ki je legendarna modna urednica. Zakaj? Kraljica sveta mode je dolžna vzdrževati kraljevski nivo tudi v polju vizualnih umetnosti. Alex Katz je pop, v muziki bi bili njemu vzporedni kakšni AOR veterani Foreigner. V stanovanju Anne Wintour pač pričakujem Rothka, Diebenkorna, Bacona, Brdarja!
Ali pa nam filmarji skušajo povedati, da moda tudi v svoji najvišji legi ni nič zares visokega. V tem primeru je Alex Katz točno tam, kjer mora biti.

V svežem Robocopu je skozi prvo polovico filma na steni osupljiv Baconov triptih. Gledamo ga v pisarni šefa korporacije (Michael Keaton), ki je sestavila Robocopa. V drugi polovici filma Bacona ni več. Je pa neki generičen triptih iz sveta sodobne vizualne umetnosti.

Gre za sporočilo? Visoko umetnost smo sneli s sten (vrgli s prestola!) in tja obesili ilustracije in dizajn? Tako bomo tudi organskega Baconovega človeka zamenjali z novim, oblikovalskim kiborgom?

Kot da režiser filma Padilha razume, kaj se je zgodilo z umetnostjo v zadnjih desetletjih …