Na seji pristojnega odbora je še vse kazalo, da bo v zakon vključen člen, ki bo, resda izjemoma, na vodovarstvenih območjih omogočal delovanje industrije, ki uporablja tudi nevarne snovi. Sedanja ureditev je namreč, tako vladna stran, neživljenjska in onemogoča tudi tako rekoč neškodljive dejavnosti. Po velikem odzivu okoljevarstvenikov in stroke, tudi nacionalnega inštituta za javno zdravje, da se s pitno vodo ne gre igrati in da je dovolj, da se nesreča zgodi enkrat, so z ministrstva za okolje sporočili, da bodo menda neživljenjsko ureditev vendarle ohranili.

A ostala je druga sprememba – manj regulirana izgradnja objektov v javni rabi na vodnih in priobalnih zemljiščih. Argumenti koalicijske strani v različnih razpravah so bili občasno medsebojno izključujoči. Prvič, gradili bi neškodljive objekte, čolnarno, morda kak lokalček. Drugič, varovanje okolja in gospodarski razvoj je pač kdaj pa kdaj treba nekoliko uravnotežiti. Tretjič, sicer pa mi varujemo okolje in možnost gradnje se sploh ne širi, ampak oži. Nekoliko podobno znameniti argumentaciji tistega, ki je prijatelju vrnil raztrgan dežnik: prvič, vrnil sem ti cel dežnik. Drugič, bil je strgan že, ko si mi ga posodil. In tretjič, če dobro pomislim, dežnika si pravzaprav sploh nikoli nisem izposodil.

Na drugi strani so v strokovnih združenjih in na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo našteli več pomislekov. Najprej, priobalni pas deluje kot filter, ki odpravlja bremena onesnaženja. Vsi vodni sistemi so povezani, zato ima tudi vitalno vlogo pri varovanju pitne vode. Če se bo na teh območjih gradilo na polno, bo težje obvladovati protipoplavna tveganja. Na kratko: gre za območja, ki so zaščitena z razlogom. In še – čeprav dostop do vode ostaja zagotovljen, kako z nahrbtnikom in armafleksom do obale, ki bo pozidana?

Če imamo hkrati v mislih pretekle poteze, kot je zmanjševanje možnosti stranskih udeležencev v postopkih, in nepregledno spreminjanje zakonov, ki je zmotilo celo varuha človekovih pravic, za zdaj kaže, da se večna mantra o tehtanju gospodarskih in okoljskih interesov uporablja tedaj, ko želi vlada zaščititi prve, in da je določena rešitev res morda korak na poti k večji življenjskosti, a se prav lahko izteče tudi v brezobzirno uveljavljanje interesov nekaterih investitorjev. Stroka je bila tokrat povožena – okoljski minister Vizjak je pripomnil le, da je novelo očitno brala površno. Predvsem pa: za kakršne koli spremembe na tako občutljivih področjih bi pričakovali več časa, širšo razpravo in bolj celovito soočenje stališč.