Kolesarjenje je pogosto najhitrejši način premikanja po mestih.  Foto: Reuters
Kolesarjenje je pogosto najhitrejši način premikanja po mestih. Foto: Reuters

Navdušenje nad kolesarji pa hitro uplahne, ko jih postavimo v urbana okolja in na lokalne ceste. Tej vrsti kolesarjev niso naklonjeni niti naslovi niti novinarji. Spletni komentatorji pa jih naravnost prezirajo.

Kolesarjev pregovorno ne maramo, ker so nesramni in nestrpni. Ogrožajo pešce in menijo, da prometni predpisi zanje ne veljajo. Vozijo skozi rdeče luči, ne uporabljajo čelade, predvsem pa so sami povzročitelji “vse več” prometnih nesreč. Čeprav podatki in raziskave naštetih stereotipov ne potrjujejo, ravno nasprotno, je s podobo kolesarjev pri nas očitno nekaj narobe. Namesto rešitve jih vidimo kot problem. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi mediji oziroma jezik, ki ga izbiramo novinarji.

Julija lani se je v medijih pojavil naslov: Kolesarji in vozniki skirojev letos povzročili že več kot 350 nesreč. Naslov članka kar kliče po komentarjih, ki prej povzete stereotipe potrjujejo. Avtor najvišje uvrščenega komentarja je na primer zapisal: “Kolesarji in podobni so 100-odstotno prepričani, da CPP zanje ne veljajo!” Komentatorka, uvrščena na drugo mesto, pa nadaljuje: “Nisem še videla večjih egoistov na cesti, kot so kolesarji! Ne pogleda levo, desno, brez zaviranja kar zapelje čez cesto in pred avto, po navadi še s slušalkami v ušesih. Čudno, da jih še toliko preživi.” Za trenutek se zdi, da komentatorji kar tekmujejo, kdo bo bolje opisal predrznega kolesarja.

Na videz anonimnim komentatorjem ni treba očitati pristranskosti. Ponovili so mnenje, ki je hote ali nehote zapisano v naslovu. Žal je bralcu zamolčano, da se je v obdobju, ki ga obravnava novica, skupaj zgodilo dobrih 9400 nesreč. Kolesarji in vozniki skirojev torej niso povzročili “že 350 nesreč”, ampak “le 350 nesreč”, kar predstavlja nekaj manj kot 4 odstotke vseh dogodkov. Izbor besed v naslovu je vplival na razumevanje besedila, dokaz pa so ne nazadnje tudi komentarji. Povedano drugače: mnogi ne upoštevajo cestnoprometnih predpisov. Kolesarji pri tem resda niso izjema, a v nasprotju z vozniki motornih vozil le redko povzročijo smrt drugih udeležencev v prometu. Med težo kolesa in avtomobila je vendarle velika razlika, sploh, ko dodamo še hitrost.

Po podatkih policije so kolesarji le redko povzročitelji (v manj kot 4 odstotkih), pa tudi matrica žrtev v EU-ju jasno kaže, da so v smrtnih dogodkih največkrat udeleženi potniki motornih vozil. Foto: BoBo
Po podatkih policije so kolesarji le redko povzročitelji (v manj kot 4 odstotkih), pa tudi matrica žrtev v EU-ju jasno kaže, da so v smrtnih dogodkih največkrat udeleženi potniki motornih vozil. Foto: BoBo

Kolesarji velikokrat povzročitelji nesreč

Leta 2022 je Ljubljana gostila mednarodno kolesarsko konferenco Velo-City. Mesto je bilo v tem času nekoliko bolj naklonjeno kolesarjem, saj je bilo treba upravičiti naziv do kolesarjev prijaznega mesta. V istem tednu so se zvrstili maraton Franja in kolesarski festival ter parada, zaradi česar je bilo treba tu in tam omejiti celo motoriziran promet. A kolesarskega sožitja je bilo hitro konec. Le tri dni po koncu konference je na Šmartinski cesti umrla kolesarka. Vanjo je trčil voznik osebnega avtomobila. Vozil je pod vplivom alkohola. Ker se je konferenca do takrat že končala, številni tuji gostje za dogodek, ki kvari podobo kolesarskega mesta, niso nikoli izvedeli.

Redakcija zdaj že ukinjene večerne informativne oddaje na televiziji se je odločila dogodek postaviti v širši kontekst. To je praviloma dobrodošlo, a žal se je zgodila še “novinarska nesreča.” Zaradi neustreznega izbora besed, najbrž nenamerno, smo gledalci spet izvedeli, da so večinoma krivi kolesarji. Naslov novice se je glasil: Kolesarji velikokrat povzročitelji nesreč. Voditelj je pojasnil še, da: “smo v obdobju leta, ko je na cestah in ulicah več kolesarjev, ki so morda, v nasprotju s pričakovanji, v več kot polovici najhujših prometnih nesreč njihovi povzročitelji.”

Skušajmo interpretirati sporočilo: čeprav je pred dnevi umrla kolesarka, ki jo je zbil vinjen voznik avtomobila, večino najhujših prometnih nesreč vendarle povzročijo kolesarji sami. Trditev je tako nerodna in zavajajoča, da kar kliče po naštevanju nespornih dejstev. Najhujše nesreče se dogajajo daleč od kolesarjev. Po podatkih policije so kolesarji le redko povzročitelji (v manj kot 4 odstotkih), pa tudi matrica žrtev v EU-ju jasno kaže, da so v smrtnih dogodkih največkrat udeleženi potniki motornih vozil.

Od avtorjev prispevka sem vendarle izvedel, česar nismo slišali. Namreč, naslov govori le o dogodkih, v katerih so udeleženi kolesarji. To pomembno podrobnost je voditelj izpustil, pa tudi v kontekstu kolesarskih nesreč je zavajajoča. Izbor besed je problematičen še z enega vidika. Namiguje, da družba le stežka vpliva na boljšo varnost kolesarjev, ko pa so večinoma sami krivi za hude poškodbe in smrti.

Potovanje ni nujno izgubljen čas

Profesor Marco te Brömmelstroet z Univerze v Amsterdamu je podrobno analiziral jezik, ki ga uporabljamo za opisovanje mobilnosti. To večinoma interpretiramo kot nevšečnost ali neprijetnost. Pogosto govorimo o času, ki ga izgubimo. To nevšečnost je zato treba karseda omejiti. V praksi to pomeni, da si želimo skrajšati čas potovanja oziroma potovati hitreje. A čeprav družba že vrsto let skuša zgraditi sistem mobilnosti, ki bi bil hiter in poceni, so na cestah začuda še vedno zastoji. Te Brömmestroet ponudi nekaj alternativnih razlag. Prav lahko si predstavljamo, da je lahko potovanje med točkama A in B tudi koristen čas, druženje, odkrivanje okolice, celo igra. Večinoma ljudje, ki uporabljajo kolo, to vedo. Ne nazadnje, tudi čas na avtobusu ali vlaku ni nujno izgubljen, a percepcija tega je seveda odvisna od kakovosti javnega prevoza.

Kot kažejo prej našteti naslovi novic, izbor jezika nezavedno vpliva na razumevanje problematike, pa tudi na smer, v kateri bo družba iskala rešitve. Če menimo, da je treba izboljšati prometno varnost udeležencev, bomo otrokom okoli vratu zavezali rumene rutke. Nasprotno, če ugotovimo, da imamo problem z nasiljem na cesti, bo nabor ukrepov povsem drugačen. Namesto,da bi otroke opozarjali na nevarnost, bomo od voznikov zahtevali, da znižajo hitrost.

Podobno nerodna je tudi besedna zveza “prometna nesreča”. Namiguje na višjo višjo silo ali usodo, ki se ji je težko izogniti. Dobro je, da se tega tu in tam začenjajo zavedati tudi uredništva črnih kronik. Pred dnevi se je naslov spletnega članka v nekaj minutah spremenil iz “Prometna nesreča s smrtnim izidom kolesarja” v “Voznik po prehitevanju trčil v kolesarja, ki je umrl”. Razlika med prvim in drugim naslovom je nazoren prikaz, kaj se zgodi, če dogodek razumemo kot problem prometne varnosti ali nasilja na cesti. Pri prvem smo se posvetili posledicam, pri drugem začenjamo nagovarjati vzroke.

Kolesarska steza v Ljubljani. Foto: BoBo
Kolesarska steza v Ljubljani. Foto: BoBo

Ne bluzi, z glavo kruzi

Ker je tudi Ljubljana še vedno mesto, ki daje prednost avtomobilom, ni nenavadno, da so kolesarji in pešci pogosto stisnjeni na skupno površino. Ločena je z belo črto, včasih pa tudi za to zmanjka prostora. Potem so tu še druge vsakdanje ovire, na primer motorna vozila, parkirana na pločnikih. Zanimivo je, kako smo tovrstne prekrške ponotranjili.

Motonormativnost, kot je pojav imenoval profesor Ian Walker z Univerze Swansea, ima mnogo obrazov in še več izgovorov. Najpogostejši, vsaj v črnuški slaščičarni, je najbrž: “samo minuto.” Morda pomaga miselni poskus. Kako bi se odzvali, če bi se pešec postavil na sredo ceste in tam stal “samo minuto,” da poliže sladoled? Da imamo različna merila, se komajda zavedamo. Od pešcev in kolesarjev pričakujemo, da se pri rdeči vedno ustavijo. Hkrati smo sprejeli zakon, ki voznikom avtomobilov dovoljuje, da pri rdeči zavijejo desno, čeprav to morda ogroža pešce.

Zaradi motonormativnosti na cesti tudi ne sme biti ovir, na primer oglasnih panojev. Lahko pa so postavljeni na skupnih površinah za pešce, invalide in kolesarje. Pred dnevi sem naletel na slikovit, celo ironičen primer, kako naša družba nagovarja prometno varnost. Oglasni pano v bližini World Trade Centra na Dunajski cesti ovira pešce, hkrati pa jih nagovarja, naj bodo pozorni udeleženci v prometu. Oglas je del kampanje, ki najranljivejše udeležence v prometu, pogosto žrtve, nagovarja, naj si za napake nikar ne izmišljujejo izgovorov. Grant Ennis v odlični knjigi Dark PR podrobno razloži, zakaj so tovrstne kampanje neučinkovite. Namesto države, ki je odgovorna za varnost državljanov, nagovarja državljane, naj problem rešijo s svojim vedenjem. Tako ustvarjajo vtis, da smo težavo nagovorili, hkrati pa se zmanjša pritisk na nujne sistemske spremembe. Razmislimo. Če imamo na mizi dva ukrepa: znižanje hitrosti v naseljih na 30 km/h ter kampanjo za ozaveščanje pešcev, ni dvoma, kateri bi prinesel merljive rezultate. Če parafraziram besede ponesrečene kampanje: slišali smo že vse možne izgovore, zakaj se država problema ne loti sistemsko.