Preiskovalni komisiji državnega zbora naj bi poslali kar celotne dosjeje tajnih davčnih podatkov o določenih pravnih in fizičnih osebah, za nekatere celo za 15 let v preteklost. Nekdanja predsednica komisije Mojca Šetinc Pašek je razkrila, da je na dveh sejah predlagala, da bi dokumente, ki presegajo okvir parlamentarne preiskave, vrnili finančni upravi, saj so poslali bistveno več podatkov, kot jih je komisija zahtevala. Še več, v oddaji na komercialni televiziji je celo dejala, da so parlamentarne komisije namenjene političnemu šovu, tudi zato, da se obračunava z ljudmi, in da je to del političnega cirkusa v Sloveniji.

Se torej razkrivajo občutljivi in zaupni davčni podatki o državljanih zaradi političnega cirkusa? Se pridobivajo podatki od finančne uprave in bank zaradi političnega šova? Resno se sprašujem, ali je tako preprosto priti do podatkov o naših finančnih transakcijah in prometu na naših bančnih računih, kot naj bi se to dogajalo v času prejšnje vlade na Uradu za preprečevanje pranja denarja. Brali smo lahko, da so uslužbenci urada brez razloga brskali po bančnih računih za potrebe političnih obračunov. Zdaj poslušamo, da naj bi bili zelo radodarni s podatki tudi na finančni upravi, ko jih zahteva politika. Lani pa smo prav na tem portalu razkrili, kakšen dostop naj bi imela največja vladna stranka do Nacionalnega preiskovalnega urada in kako domača je tam generalna sekretarka Vesna Vuković, ki jo osebno sprejme kar direktor NPU-ja.

Tako se lahko samo vprašamo, kaj se dogaja na relaciji politika–policija–finančna uprava. Do kakšnih zaupnih podatkov imajo dostop politiki? Kako zelo nas mora skrbeti morebitna zloraba podatkov, davčnih, bančnih ali policijskih? Se morda trguje s podatki za obračun s političnimi nasprotniki? Vse to se sprašujem ... tudi ko berem, kakšne informacije se dnevno objavljajo na določenih portalih, za katere vemo, s kom v vladi so povezani in kdo jim lansira informacije, podatke, številke ... Tudi o finančnem poslovanju določenih ljudi, ki potem v medijih preberejo, kakšno transakcijo so opravili na bančnem računu ali komu so nakazali denar. To je strašljivo!

Če se vrnem na parlamentarno preiskavo in besede nekdanje predsednice komisije, ki preiskuje sume nezakonitega financiranja političnih strank Šetinc Pašek, da imajo te komisije po njenem mnenju pretirana pooblastila za dostop do dokumentov, saj gre za politično preiskavo, ne za kazenski pregon, pa vendar imajo politiki večja pooblastila kot recimo preiskovalci NPU-ja. Ti morajo dobiti odredbo sodišča, da lahko zasežejo neko dokumentacijo, medtem ko parlamentarci odredbe sploh ne potrebujejo. Politiki torej brez težav pridejo do davčnih in bančnih podatkov, medtem ko policija za vsak zaseg potrebuje sodno odredbo. V resni policijski preiskavi lahko kriminalisti pridejo do zaupnih dokumentov le z dovoljenjem preiskovalnega sodnika, medtem ko za potrebe političnega cirkusa ni nikogar, ki bi lahko preprečil zbiranje morebitnih spornih podatkov.

Ne vem, ali naj me potolaži odziv finančne uprave, v kateri pravijo, da izjave poslanke ne držijo in da so komisiji poslali samo tisto, kar naj bi zahtevali. Ob tem se sprašujejo, ali ni morda preiskovalna komisija presegla svoj mandat in od finančne uprave zahtevala preobsežno dokumentacijo. In še – ali osebe, ki so se z dokumentacijo seznanile, upoštevajo določbe o davčni tajnosti? Da gre za cirkus, se je odzvala tudi aktualna predsednica komisije Tamara Vonta, ki pravi, da je nedopustno, da nekdo za osebne obračune diskreditira delo parlamentarne komisije s špekulacijami in izmišljotinami. Ne vem pa, ali naj me pomiri njena izjava, ko navaja, da je Furs komisiji poslal točno to, kar je zahtevala, saj v isti sapi pove, da sama sicer dokumentacije še ni pregledala, ker trenutno še ni predmet preiskave. Kako potem Vonta ve, kaj vse je v državni zbor poslal Furs, če dokumentacije še ni videla in je tja prišla, še preden je sama prevzela vodenje te komisije?

Če bi kdo nas državljane vprašal, kaj si mislimo o vsem tem cirkusu, bi bil moj odgovor, da naj se gre politika cirkus kje drugje, in ne z zaupnimi podatki, ki se nanašajo na davkoplačevalce. Slovenski politiki pač niso dovolj zreli, da bi lahko imeli pooblastila za dostop do najzaupnejših osebnih podatkov državljanov, ne da bi jim kdo gledal pod prste. Sprememba zakonodaje je nujna, če ne želimo imeti še več cirkusa v tej državi in če ne želimo, da se javno objavljajo podatki, koliko je kdo plačal za avtomobil, za jahto ali pa za večerjo, kam je nakazal denar prek bančnega računa in podobno.