Nedavno sem po naključju na spletu naletel na članek mlade novinarke, ki starše svari pred pravljicami, saj te dajejo neprimerna sporočila.

Ne, ne bom dal linka, ker bi ga iskalniki lahko razumeli kot referenco in bi tisti članek lahko kdo pomotoma razumel kot koristno priporočilo. Bil je pač eden tistih tipičnih politično korektnih člankov, v katerih se avtorica (mlado, sveže doštudirano dekle brez otrok, v prvi službi) obregne ob vse, kar jo pač v pravljici zmoti.

Nekaj primerov:
1. Pasivne ženske v glavnih vlogah. (Kaj si mislim o tem, preberite tule.)

2. Sami belopolti liki.

3. Nerealna pričakovanje glede telesne podobe.

4. Poroka je predstavljena kot eden najvišjih, če ne celo najvišji cilj.

Že površen pogled na članek je potrdil predsodek, ki ga ob takšnem naslovu dobim. Dekle je poznalo zgolj tri ali štiri pravljice, ki jih niti ni prebrala, ampak jih je gledalo v kinu (mladi novinarji namesto spodobnih honorarjev pogosto dobivajo vstopnice za različne premiere, vključno s premierami risanih filmov). Poznala jih je le v Disneyjevi priredbi, o njih morda z vrstnicami še kakšno minuto debatirala v Starbucksu in že se je počutila poklicano, da staršem sporoči, česa naj svojim otrokom ne berejo.

Da je sama brez otrok, jo seveda še dodatno kvalificira, saj je zato povsem neobremenjena in nepristranska.

Pa pustimo njo, bo že odrasla in rešila svet, ko bo našla čas za to, tokrat se raje posvetimo porokam v pravljicah. So res predstavljene kot preveč pomembne? Bodo zaradi pravljic punce res množično stremele k porokam s postavnimi princi, namesto da bi gradile uspešne kariere in ustvarjale dobiček svojim delodajalcem?

1. Poroka ni vedno cilj pravljice
Res se veliko pravljic konča s poroko, a vsaj toliko se jih ne. Rdeča kapica poroke ne omenja, enako velja za Ostržka, Alico v Čudežni deželi, Janka in Metko, Grdega račka, Snežno kraljico ... Sem jih naštel dovolj?

Tudi v pravljicah, kjer je poroka predstavljena kot nekaj zaželenega in predstavlja enega izmed ciljev glavnega junaka ali junakinje, ni vse tako preprosto. V Pogumnem krojačku poroka krojaču ogrozi življenje, v Sinjebradcu je predstavljena kot prava srhljivka, številne pravljice iz Tisoč in ene noči se ukvarjajo z nezvestobo in drugimi težavami, ki poslušalcu poroke nikakor ne predstavljajo kot ideal. Upam si celo reči, da pred porokami svarijo, oziroma opozarjajo, da nikakor niso primerne za vsakogar. Zanje je treba nekaj odgovornosti in pogosto tudi požrtvovalnosti.

2. Poroke so del življenja in pravljice pač pripovedujejo o življenju
Pravljice, ki se ukvarjajo s porokami, jih včasih postavljajo pod osrednji žaromet (Pepelka, Kraljična na zrnu graha), včasih pa jih omenjajo zgolj mimogrede. Tako je tudi sicer v življenju. Nekaterim se zdi poroka izjemno pomembna, drugim pač ne. Pri tem nikakor ne moremo reči, da ima eden bolj prav kot drugi.

Je pa neizpodbitno dejstvo, da je poroka skozi človeško zgodovino vedno predstavljala neko pogodbo s pomembnimi ekonomskimi posledicami in pravljice, ki jih omenjajo, se s poslovnim vidikom poroke praviloma ukvarjajo bolj kot z romantičnim. Kralji in kraljice so se stoletja poročali iz strateških in finančnih razlogov, mladi fantje niso mogli do neveste, če niso dokazali, da imajo sredstva za preživljanje družine, tudi danes, ko se nekaterim zdi poroka popolnoma preživeta institucija, se na primer milijoni istospolno usmerjenih silovito borijo za pravico do poroke.

Če se njim ne bi zdela pomembna, se najbrž ne bi tako glasno trudili zanjo, kajne?

Ko nam pravljice na svoj preprost in nevsiljiv način sporočajo, da poroka lahko prinese polovico kraljestva, nas navajajo, da imajo naše odločitve, romantične ali ne, vedno neke posledice. Je to res slabo, oziroma nezaželeno sporočilo?

3. S poroko prihajajo tudi težave
Nekatere pravljice morda poroko res predstavljajo preveč rožnato, a za večino to ne velja. Že v Pepelki ali Sneguljčici, kjer se na videz vse srečno zaključi s poroko, ne smemo pozabiti na še eno poroko - tisto, ki se je zgodila prej. Mislim na poroko očeta po smrti prve žene, ki je do težav naslovnih likov sploh pripeljala.

V Janku in Metki druga očetova poroka prav tako povzroči težave otrokom.

Da še tako goreča želja po poroki ne vodi nujno do poroke ali srečnega konca, lepo spoznamo v Mali morski deklici.

Da se je treba za poroko hudo potruditi, in to tako on kot ona, izvemo v Žabjem kralju, Motovilki in Lepotici in zveri.

Da se s poroko prave težave šele začnejo, bo najbolje vedela Šeherezada.

Da te zakonski partner lahko spravi v resne težave, dokazuje pravljica Ribič in njegova žena.

Da ti zakonski partner lahko daje neprecenljivo oporo, se naučimo v Stari naredi vedno prav.

Moram še naštevati?

Tisto dekle, ki je v svoji goreči želji po zaščiti otrok pred stereotipi zapisalo toliko površnih in neutemeljenih trditev v na začetku omenjenem članku, tega zapisa ne bo nikoli prebralo, a upam, da se bo dotaknil tistih, ki ga boste. Jaz namreč priporočam obratno - svojim otrokom dajte še več pravljic. Take s porokami in take brez.

Zelo me tudi veseli, da je pod tem nesrečnim člankom, ki me je tako razjezil, zapisanih na desetine komentarjev, ki avtorici prav tako očitajo površnost in zatrjujejo, da bodo oni svojim otrokom pravljice še vedno brali.

Morda pa je še upanje za ta svet.

Vse uporabljene ilustracije (avtorji po vrsti: Franz Mueller-Muenster (1867–1936), Sophie Gengembre Anderson (1823–1903), Frederic Theodore Lix (1830–1897)), so v javni lasti.

Napisal Tomo Kočar, pisatelj in publicist