Predstavljajte si, da ste novinar in v roke dobite potrdila o plačilih v višini 200.000 evrov, s katerimi je fundacija, pristojna za zbiranje denarja za znamenito rimsko otroško bolnišnico Bambin Gesù, ki je v delni lasti Vatikana, poravnala del stroškov za obnovo stanovanja pomembnega kardinala.

Kaj boste storili?

Predstavljajte si, da ste novinar in v roke dobite sveženj dokumentov, ki govorijo o tem, da državno tajništvo, papeževa vlada, ne vodi natančne evidence o tem, kako je porabljen denar, ki ga verniki z vsega sveta namenjajo za papeževa dobra dela. Dokument, v katerem piše, da je bilo leta 2012 dobrih 35 od 53 milijonov evrov, ki so jih verniki v okviru tako imenovanega Petrovega novčiča darovali papežu zato, da jih ta porabi v dobrodelne namene, v resnici porabljenih za vzdrževanje rimske kurije.

Kaj boste storili?

Italijanska novinarja Gianluigi Nuzzi in Emiliano Fittipaldi sta dokumente objavila.

"Če dobim v roke zaupen dokument, moram najprej storiti dvoje: preveriti njegovo verodostojnost in ugotoviti, ali je njegova vsebina v javnem interesu. Če oboje drži, ga objavim. Lahko ga tudi uničim ali shranim v predal. Toda če ga uničim, sem se izneveril svojemu poklicu, če ga shranim, sploh nisem novinar," mi je leta 2012, ko je v knjigi objavil zaupne dokumente iz urada papeža Benedikta XVI., dejal Nuzzi.

Tudi takrat je v Vatikanu izbruhnil velik škandal. A ne zaradi vsebine objavljenih zaupnih dokumentov, ki so govorili o korupciji v vatikanski kuriji in sporih med vplivnimi kardinali. Škandalozno je bilo to, da se je ta vsebina pojavila v javnosti.

A pod Benediktom XVI., osebno zadržanim papežem konservativnih teoloških stališč, sta na zatožno klop vatikanskega sodišča sedla samo dva obtožena: Paolo Gabriele, papežev osebni strežnik, obtožen, da je iz papeževega urada več let jemal zaupne dokumente in jih nazadnje predal novinarjem, in računalniški tehnik državnega tajništva Claudio Sciarpelletti, ki naj bi mu pri tem pomagal. Oba sta bila obsojena na zaporno kazen, papež, ki je le nekaj mesecev zatem odstopil, pa ju je pomilostil.

Tokrat je Vatikan šel korak dlje. In, kot vemo, z blagoslovom Benediktovega naslednika, teološko odprtega in socialno naravnanega papeža ljudskih src, Frančiška. Med obtoženimi so trije ljudje, ki naj bi dokumente izročili novinarjem, in tokrat tudi novinarja, ki sta dokumente objavila.

"Dragi bratje in sestre," je po nedeljski molitvi 8. novembra na Trgu svetega Petra dejal papež, "vem, da so mnoge med vami razburile novice o dokumentih Svetega sedeža, ki so bili ukradeni in objavljeni. Zato bi rad povedal, da je kraja dokumentov kaznivo dejanje. Sramotno dejanje, ki nikomur ne koristi."

Frančišek ima zagotovo prav, saj je bil prav on tisti, ki je takoj po izvolitvi zaostril vatikansko zakonodajo glede objave zaupnih dokumentov. Ampak zakaj potem nobeden od obtoženih, kot je doslej znano, ni obtožen kraje?

To je le prvi absurd celotne zgodbe.

Drugi je ta, da so štirje od obtoženih italijanski državljani. V Vatikanu velja italijanski kazenski zakonik iz konca 19. stoletja, ki so ga v Italiji že davno poslali na smetišče zgodovine. Svobode tiska, ki je v Italiji zapisana v 21. členu ustave, Vatikan ne pozna.

Tretjič: obtoženi so bili teden dni pred začetkom sojenja obveščeni, da so uradno obtoženi in da jim bodo sodili. Dokumentacijo tožilstva in obtožnico so lahko videli na dan začetka procesa. V rokah so ju lahko imeli približno uro. Niso ju smeli prekopirati, ne odnesti s seboj.

In četrtič, odvetnike jim je dodelil Vatikan po službeni dolžnosti. Spoznali so jih na dan začetka sojenja, ko so lahko skupaj z njimi prelistali obtožnico in tožilsko dokumentacijo, ki ne smeta zapustiti prostorov sodišča. Odvetnika, ki sta si jih izbrala novinarja, so v Vatikanu zavrnili. V Vatikanu ju ne moreta zastopati, ker nista "akreditirana" pri vatikanskem sodišču. Z drugimi besedami, pred vatikanskim sodiščem ju lahko branijo le odvetniki, ki imajo od Vatikana licenco, da lahko delajo v Vatikanu in si tam služijo kruh.

In petič, v Italiji ni vsaj teden dni, odkar je bilo objavljeno, da vatikansko sodišče preganja italijanska novinarja zaradi kaznivega dejanja objave dokumentov, dogodka javno komentiral noben politik, predstavnik vlade ali parlamenta, opozicije ali vladnih strank. V četrtek so nato javno pismo podpore novinarjema podpisali 103 poslanci in sentorji od skupno 945.

Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, kako bi se odzvali italijanska javnost, parlament in diplomacija, če bi novinarjema, italijanskima državljanoma, zaradi objave dokumentov več kot očitno izjemnega javnega interesa, brez osnovne pravice do obrambe, ki velja v vsaki demokratični državi, sodili ne v Vatikanu, ampak v neki drugi tuji državi.

Zaradi objave zaupnih dokumentov slovenske vlade v Sloveniji, na primer. Ali v Franciji. Rusiji. Na Kitajskem. Iranu. Severni Koreji. Primeri držav so izbrani poljubno.

Ali Vatikan preiskuje tudi dejanja, na katera so v objavljenih zaupnih dokumentih opozorili notranji revizorji, ki jih je imenoval papež, predvsem zlorabo finančnih darov vernikov, namenjenih izključno za dobrodelne namene, ni znano.

Sojenje se bo odvijalo z naglico, o kateri lahko v pravosodnih sistemih drugih držav samo sanjajo: obravnave bodo potekale vsak dan dopoldne in popoldne, sodba pa naj bi bila še pred koncem leta.