V Vatikanu se je dopoldne, manj kot mesec dni po aretacijah dveh vatikanskih sodelavcev, začel proces proti obtoženim za uhajanje zaupnih dokumentov Svetega sedeža. Na zatožni klopi je pet ljudi, med njimi tudi italijanska novinarja, ki sta dokumente o korupciji, pohlepu in finančnih nepravilnostih v vatikanskih uradih na začetku novembra objavila v svojih knjigah. Zaradi objave zaupnih dokumentov jima grozi kazen od štiri do osem let zapora.

V manj kot treh letih nov škandal za starodavnimi vatikanskimi zidovi: če je bil prvi leta 2012 po mnenju opazovalcev kaplja čez rob pri odločanju Benedikta XVI., da odstopi, drugi jasno kaže, da se malomarno in koruptivno ravnanje z vatikanskimi financami, celo denarjem, ki ga verniki namenjajo v dobrodelne namene, kljub poskusom reforme papeža Frančiška nadaljuje.

Še več, dokumenti, ki so zdaj pristali v javnosti, so v glavnem delo revizorjev, predvsem pa komisije za ekonomsko-upravne zadeve, ki jo je julija 2013 ustanovil papež in ji dal nalogo, naj pripravi predlog reforme vatikanskih finančnih ustanov. Komisija je delo končala lani, ko je Frančišek ustanovil sekretariat za ekonomijo, na njegovo čelo pa postavil avstralskega kardinala Georga Pella. V novem tajništvu – ta imajo v strukturi Svetega sedeža vlogo ministrstev – so našli mesto vsi nekdanji člani komisije razen dveh.

In prav ta dva sta se zdaj znašla na zatožni klopi vatikanskega sodišča: španski duhovnik Lucio Angel Vallejo Balda in izvedenka trženja Francesca Chaouqui. Baldo je v Vatikan pred štirimi leti na priporočilo madridskega nadškofa iz vrst Opus dei kardinala Varele povabil papež Benedikt XVI. in pred njim je bila svetla kariera. Chaouquijeva, Baldova dobra prijateljica, je bila v komisijo imenovana na njegovo priporočilo, čeprav so se mnogi ob njenem imenovanju čudili; njena strokovnost naj bi bila vprašljiva, njena prisotnost na spletnih omrežjih pa za vatikanske standarde veliko preveč predrzna.

Zakaj je Balda, ki ostaja za zapahi zapora, v katerem je pred tremi leti sedel Paolo Gabriele, osebni strežnik Benedikta XVI., medtem ko so Chaouquijevo kmalu po aretaciji izpustili, tvegal kariero, ni znano. Po poročanju italijanskih virov je bil vzrok prav nezadovoljstvo, ker ga papež po razpustitvi komisije ni imenoval med člane novega ministrstva za ekonomijo.

Drugače kot v aferi pred tremi leti, ko so bili na zatožni klopi samo vatikanski uslužbenci, sta med obtoženimi tokrat tudi novinarja, ki sta dokumente objavila: Gianluigi Nuzzi in Emiliano Fittipaldi. Kaznivo dejanje objave zaupnih dokumentov so v vatikansko kazensko zakonodajo vključili pred komaj dvema letoma na posebno zahtevo papeža Frančiška; novi papež je želel po škandalu Vatileaks, ki je vrgel veliko senco na pontifikat njegovega predhodnika, zajeziti možnost, da bi iz vatikanskih uradov še uhajali dokumenti, ki jih javnost ne bi smela nikoli videti.

Kot vse kaže, se je uštel.

Emiliano Fittipaldi, novinar italijanskega tednika L'Espresso, je v Sloveniji znan po tem, da je leta 2011 objavil vatikanske dokumente o finančnem stanju mariborske nadškofije in z njo povezanih družb, ki jih zdaj povzema tudi v knjigi; prav tako vnovič piše tudi, da naj bi vatikanska banka IOR leta 2014 mariborski nadškofiji na posebno željo papeža Frančiška namenila 40 milijonov evrov posojila. Ko sem ga spomnila, da so v Mariboru takrat zanikali, da naj bi prejeli kakršno koli denarno pomoč iz Vatikana, je Fittipaldi zatrdil, da je informacijo pred objavo knjige vnovič preveril. Vir v vatikanski banki mu je zagotovil, da informacija drži.

A mariborski nadškof Lojze Cvikl jo je tudi tokrat zanikal. "S papežem sem se srečal, omenil je, da razume težko situacijo, s katero se soočamo, a nič o kaki denarni pomoči," je v odgovor na našo prošnjo za pojasnilo zapisal nadškof Cvikl. Fittipaldi v knjigi med drugim piše, da naj bi z denarjem, namenjenim za rimsko otroško bolnišnico Bambin Gesù, ki je v lasti Vatikana, obnavljali vatikansko rezidenco kardinala Tarcisia Bertoneja, nekdanjega državnega sekretarja papeža Benedikta XVI. Kardinal Bertone pisanja ni zanikal, dejal je le, da sam za to ni vedel.

S Fittipaldijem sem se pogovarjala prejšnji teden, dva dni zatem, ko se je odzval vabilu vatikanskega tožilca in odšel na zaslišanje v Vatikan.

Na kakšni zakonski podlagi vas preganjajo in kakšno kazen tvegate?
Širjenje tajnih informacij in dokumentov je kaznivo dejanje, ki so ga v vatikanski kazenski zakonik vključili julija 2013 na zahtevo papeža Frančiška. Po njihovem mnenju gre za hudo kaznivo dejanje, saj v vatikanski ustavni in zakonski strukturi ni koncepta svobode tiska. Zagrožena kazen je od štiri do osem let zapora. Seveda med vatikansko in italijansko zakonodajo s področja pravosodja ni nobene recipročnosti, tako da bomo šele videli, kaj bi v primeru mednarodnega zaprosila za pravno sodelovanje storile italijanske oblasti.

Kako sploh poteka kazenski postopek? Kako ste izvedeli, da ste vpleteni v preiskavo?
V ponedeljek (16. novembra, op. M. Š.) sem dobil poziv, naj se kot obtoženec zglasim na vatikanskem tožilstvu. Vabilu sem se odzval predvsem zato, ker me je zanimalo, kaj mi sploh očitajo, saj sem samo opravljal svoje delo. Tako sem izvedel, da naj bi kršil tisti novi odstavek 10. člena zakonika, ki se imenuje 116 bis, za katerega, odkrito povedano, sploh nisem vedel, da obstaja. Zahteval ga je Frančišek, da bi preprečil objavo tajnih informacij. Zdaj bomo videli, kaj bo na procesu.

Morajo v Vatikanu zahtevati vašo estradikcijo?
Sojenje se seveda lahko poteka tudi v moji odsotnosti. Če mene ni, bo proces ravno tako potekal. Kot če bi italijanski državljan storil kaznivo dejanje v Sloveniji; sojenje proti njemu bi v Sloveniji potekalo tudi, če bi se on vrnil v Italijo. Če bi pa prišlo do obsodbe in bi me želeli aretirati, potem bi seveda morali Italiji poslati mednarodno zaprosilo.

Kakšna razlika je za Vatikan med vama, novinarjema, in Baldom ter Chaouquijevo? Zakaj vaju niso aretirali?
Tega mi med zaslišanjem ni uspelo ugotoviti. Kakšna je obtožba, to že, ampak kaj konkretno mi očitajo, tega ne vem. Kaj točno je bilo moje kriminalno ravnanje? Zagotovo nisem ukradel nobenih dokumentov, tudi v Vatikan nisem vstopil. Dokumente sem dobil od različnih virov, ki so imeli do njih dostop. Potem sem ravnal, kot bi vsak novinar: začel sem pri teh dokumentih, jih preverjal in na njihovi podlagi iskal nove informacije. Stvari, ki so v vsaki demokratični državi banalne. Toda v Vatikanu, kjer 21. člen ustave, ki v Italiji ščiti svobodo tiska, ne obstaja, je to očitno hudo kaznivo dejanje.

Je Sveti sedež sprožil tudi kakršen koli postopek proti vaši knjigi?
Ne da bi vedel. Kar vem, zagotovo ni bilo zahteve za prepoved izida knjige, kot so zapisali nekateri italijanski časopisi.

Kako si razlagate dejstvo, da – kot se je že zgodilo ob uhajanju dokumentov leta 2012 – v Vatikanu preganjajo novinarje oziroma tiste, ki so dokumente objavili, in ne, vsaj kolikor nam je znano, tistih, ki so odgovorni za nepravilnosti, ki jih ti dokumenti opisujejo?
Tega si ne znam raložiti. Prav tako ne vem, ali tisto, ker pišem, zanje pomeni kaznivo dejanje ali ne. Zagotovo pa predstavlja velik in hud škandal. Pričakoval bi predvsem, da bi v Vatikanu ukrepali proti osebam, ki, kot pišem, z denarjem ne ravnajo ravno krščansko. Ampak Cerkev želi prati umazano perilo za svojimi debelimi zidovi. Od vekomaj. Noče, da bi drugi poznali njene skrivnosti. Zato sem negativen odziv seveda pričakoval. Nisem pa pričakoval, da bo tako močan.

Pravite, da tokratni Vatileaks nima zveze s prejšnjim. Zakaj?
Ker gre za popolnoma različne zgodbe. Med prvim Vatileaksom, ko so bili leta 2012 v nekaterih časopisih in knjigah objavljeni zaupni vatikanski dokumenti, so ti prikazovali notranje spore med različnimi strujami v kuriji, šlo je za zasebna pisma, v katerih so vatikanski dostojanstveniki obtoževali in osebno žalili drug drugega, objavljena so bila celo zasebna pisma Benedikta XVI.

Tokrat ne gre za nobeno zasebnost, za obnašanje posameznikov, žalitve med kardinali. Tokrat gre za denar. Govorim o cerkvenem bogastvu, o upravljanju nepremičnin, o naložbah vatikanske banke IOR in finančne ustanove APSA, o razmetavanju denarja. Javni interes je tukaj po mojem mnenju izjemen. Gre vendarle za tisoče evrov visoke vsote, ki jih v Vatikanu upravljajo, milo rečeno, na neprimeren način.

Kaj je po vašem mnenju najhujše? Če bi morali med različnimi ravnanji in dogodki, ki jih opisujete, narediti lestvico najhujšega, kakšna bi bila?
Najhuje je po mojem mnenju upravljanje denarja za dobrodelne namene. Denar, ki ga verniki z vsega sveta namenijo za uboge ali za pomoči potrebne, a ga nato porabijo za rimsko kurijo. Za obnovo stanovanj kardinalov, na primer.

Potem zagotovo upravljanje vatikanskega nepremičninskega premoženja, ki je vredno štiri milijarde evrov. Prestižna stanovanja oddajajo prijateljem, večinoma politikom in visokim državnim uradnikom, za smešno nizke najemnine v zameno za različne usluge. To gotovo ni krščanski zgled.

Potem neverjetna zgodba o tem, koliko je treba plačati, da nekdo postane svetnik ali blaženi. Obstaja več tisoč računov pri banki IOR, na katerih je naloženih na sto tisoče evrov za ta namen. Tovarna svetnikov, sem jo imenoval. Mislil sem, da je imenovanje svetnika ali blaženega pač neki verski, cerkveni postopek, ki poteka brezplačno oziroma z nekimi minimalnimi stroški, potem sem pa ugotovil, da morajo sorodniki kandidata ali verske ustanove oziroma skupnosti, ki želijo kanonizacijo neke osebe, plačati visoke vsote denarja, na deset, celo na sto tisoče evrov, da se postopek sploh lahko začne. In kdor ima več denarja, ima več možnosti, da bo njegov kandidat postal svetnik. Gre za posel, v katerem se vrtijo milijoni evrov.

Na četrto mesto bi dal banko IOR, za katero so nam rekli, da so jo sanirali in odpravili nepravilnosti, v resnici pa je v banki odprtih še vsaj 100 računov laičnih lastnikov, med katerimi so tudi taki, ki so v Italiji v sodnem postopku za huda kazniva dejanja, tudi pranje denarja. In še, finančna ustanova APSA, ki ima pod sabo izjemno nepremičninsko premoženje, številne težke finančne naložbe, ki jih upravlja popolnoma nepregledno.

Potem so tu zgodbe, ki se tičejo posameznikov. Avstralski kardinal George Pell, na primer, ki je nekakšna desna roka papeža Frančiška. Frančišek ga je sam poklical v Vatikan, ga postavil na čelo novoustanovljenega ministrstva za ekonomijo prav zato, da bi pretrgal z razsipnim in nepreglednim ravnanjem rimske kurije, in kaj se zgodi? Kardinal Pell potuje samo v prvem razredu, iz Avstralije je poklical svojega tajnika, mu dal plačo 15 tisoč evrov neto na mesec, mu z vatikanskim denarjem kupoval pohištvo za njegovo stanovanje, celo obleke. Primer: samo za omarico pod umivalnikom v stanovanju tega tajnika so v bilanci ministrstva za ekonomijo knjižili strošek 4600 evrov.

In takih zgodb je še več, težko bi rekel, katera je najhujša.

V uvodu knjige pišete o monsinjorju, ki vam je prinesel dokumente in ki pravi: to so stvari, ki jih mora papež izvedeti. Ampak Frančišek je po izbruhu škandala dejal, da ste objavili stvari, ki so znane. O tem je govoril sam, javno, in to 8. novembra med Angelusom, nedeljsko molitvijo, torej verskim obredom, in ne v kakšnem suhoparnem sporočilu za javnost vatikanskega tiskovnega urada. Zdel se je precej razburjen, ko je dejal, da je kraja dokumentov kaznivo dejanje, predvsem pa sramotno dejanje, ki nikomur ne koristi.
Zagotovo vem, vsaj tako so mi pripovedovali, da je nekatere stvari poznal, drugih, kot je obnova stanovanja kardinala Bertoneja, pa ne. Lahko razumem, da je papež nezadovoljen, ker so te skrivnosti ušle izza vatikanskih zidov. On je pač papež in verjetno bi svoje reforme rad izvajal v miru in tišini.

Jaz pa imam drug poklic, sem raziskovalni novinar, in to, da je on vedel, ne pomeni, da drugi ne smejo vedeti. Javnost za te zgodbe ni vedela, in moja dolžnost, dolžnost novinarja, je, da jih objavim, če zanje izvem.

Kako ste se počutili, ko ste ga slišali rohneti proti ljudem, ki širijo zaupne dokumente? In ne proti tistim, ki jih ti dokumenti opisujejo?
Mislim, da ni mogel ukrepati drugače. Novi odstavek iz leta 2013, ki je tako oster do objave zaupnih dokumentov, je zahteval prav on. Lahko razumem, da se strašno razjezi, če kdo krši ta zakon. Hkrati pa mislim, da želi Frančišek zares reformirati Cerkev in mimo tega, kar je rekel med Angelusom, menim, da lahko moja knjiga te reforme pospeši, okrepi papežev reformni zagon, ki ga mnogi želijo ustaviti. Jaz bi ločil tisto, kar je rekel, od tistega, kar bo storil.

Iz dokumentov, ki jih objavljaš v svoji knjigi, je razvidno, da se pod Frančiškom v kuriji ni veliko spremenilo. Kako močno je nasprotovanje Frančiškovim reformam?
Frančišek ni sam, ampak dejstvo je, to vidim zdaj, da je veliko bolj sam, kot smo si mislili. Odpor proti njegovim ukrepom v rimski kuriji je izjemen. Tudi na doktrinalni ravni, videli smo, da je njegov poskus uvajanja postopnih sprememb na sinodi o družini popolnoma propadel. Predvsem pa na finančno-ekonomski ravni. Med predlogi za banko IOR, spomnimo se, je bil tudi ta, da se preprosto zapre, odpravi, a je še vedno tu. APSA, ki ima verjetno še večjo moč in premoženje kot banka, je še vedno taka, kot je bila, zaprta in popolnoma nepregledna, celo njen predsednik je isti kot pred štirimi leti, italijanski kardinal Domenico Calcagno.

Moji viri so želeli, da svet uvidi ta odpor. Razliko med obljubami, ki jih je kurija dala v zadnjih dveh letih in pol, spremembami, ki jih je napovedovala, in dejanskim stanjem. Dejansko stanje pa je takšno: Frančiškove reforme so komaj na začetku. Treba bo veliko časa, da se kaj zares spremeni, saj gre za strukture, ki so desetletja in desetletja delovale popolnoma v senci in mimo vseh pravil.

Ampak v knjigi imate tudi podatke o še svežih stvareh. Razsipnost kardinala Pella, na primer.
Kardinal ni ničesar zanikal, dejal je samo, da je njegovo ravnanje potekalo po predpisih. Nekdo je celo komentiral, da mora kardinal, če gre na službeno pot, pa čeprav samo do Londona, potovati v prvem razredu, saj potrebuje svoj mir, da se lahko osredotoči na svoje naloge. Mnogi v Vatikanu so nezadovoljni s kardinalom Pellom, ironija pa je v tem, da ga je za glavnega moralizatorja »pokvarjene« kurije imenoval prav papež.

Mislim, da tudi Frančišek ni zadovoljen s Pellom. Verjetno so mu slabo svetovali. Ob teh astronomskih stroških, ki jih je naprtil tajništvu za ekonomijo, ki ga vodi, je problem pri Pellu tudi v tem, da je v svoji domovini, v Avstraliji, omadeževan s sumom prikrivanja pedofilije med duhovniki. To je pokazala preiskava avstralske vlade in o tem so poročali številni svetovni mediji, samo italijanski skoraj nič.

Vatikanski tožilci trdijo, da so odkrili vaše vire. Ali to drži?
Aretirali so dva človeka, videli bomo, kakšne dokaze imajo. Domnevam, da jih imajo, saj bi bilo hudo, če bi ju aretirali brez dokazov. Tožilstvo trdi, da sta tadva človeka povezana z mano in Nuzzijem. Edina stvar, ki jo lahko povem o svojih virih, saj je logično, da o tem pač ne morem govoriti, je ta, da je mojih virov več. Več kot eden, več kot dva. Dovolj je, da preberete knjigo, pa boste videli, da dokumenti prihajajo z več oddelkov vatikanske administracije, od zunanjih in notranjih virov, od laičnih in cerkvenih virov.

Ste z Nuzzijem sodelovali? Imate iste vire? Ste vedeli, da tudi on pripravlja knjigo?
Ne, to sem izvedel, ko sem svojo knjigo tako rekoč že končal. Knjigo sem začel pisati pred letom dni, dovolj je, da pogledate moje članke v tedniku L'Espresso iz tistega časa. Nuzzi je napovedal, da bo njegova knjiga izšla 10. novembra, potem so datum prestavili na teden prej, sklepam, da zato, ker so izvedeli, da moja knjiga izide en teden prej. Moja knjiga bi v resnici morala iziti 22. oktobra, a sem zamujal z oddajo rokopisa, ker sem želel nekatere stvari še dodatno preveriti.

Nuzzija ne poznam, nikoli v življenju ga nisem srečal, nikoli nisem govoril ne z njim, ne z njegovim založnikom, ne s katerim od njegovih sodelavcev.

Še vedno trdite, da so vse informacije, ki ste jih objavil v knjigi, potrjene z več strani? Zakaj vas sprašujem? V knjigi vnovič pišete, da je mariborska nadškofija od vatikanske banke dobila 40 milijonov evrov denarne pomoči, kar pa so tako v Mariboru kot v banki IOR v odgovor na moje vprašanje vnovič zanikali.
Mariborska nadškofija je edina, ki je zanikala informacijo iz moje knjige. Hočem povedati, da nihče drug ni zanikal niti vrstice od dvestosedemnajstih strani. Nihče. Tudi kardinal Bertone, ki sem ga poklical po telefonu, ni zanikal, da so račune za približno 200.000 evrov za obnovo njegovega stanovanja poravnali v fondaciji, ki zbira sredstava za otroško bolnišnico Bambin Gesù. Dejal je, da stanovanje ni njegovo, ampak v lasti Vatikana, in da je stroške za obnovo poravnal sam na podlagi računov, ki so mu jih posredovali iz vatikanskega governatorata. Češ, če je še kdo drug plačeval te račune, on za to ni vedel.

Viri v banki IOR so mi zatrdili, da so Mariboru dali 40 milijonov. Mogoče so se mi ti viri zlagali. Ne vem sicer, zakaj bi to storili. Vem, da je bilo posojilo izrecna želja papeža Frančiška. Kaj več pa ne morem povedati.

Mojca Širok, RTV Slovenija