Selan se ukvarja s podobnimi vprašanji kot vaš najljubši kolumnist. Že v svojem doktoratu je Selan zaznal specifično serijo indukcij (Danto, Dickie ...), ki so nas pripeljale v stanje, v katerem smo. Indukcije same po sebi niso problem, problem nastopi takrat, ko strokovnjak spregleda argumente, ki mu serijo rušijo. Ali ko mu na koncu ne uspe najti "gravitacijskega središča", kjer takšno serijo ozemlji.
V svojem svežem zapisu se Selan loteva pogojev diskurza (diskurzivna analiza!) po Ianu Parkerju. Parker našteje sedem glavnih tez in tri pomožne pogoje diskurza, Selan pa te teze kot nekakšno analitično mrežo vrže preko stanja v sodobni umetnosti.
Ali ste se tudi vi pogosto spraševali, kako je mogoče, da imata dva človeka o istem umetniškem delu povsem nasprotna stališča? Ki jih pogosto, kot je Selan opazil še v svojem doktoratu, utemeljujeta iz istih izhodiščnih dejstev? Lep primer so komentarji pod Posteljo Tracy Emin. Bejba je v galerijo postavila razmetano posteljo. V nadaljevanju slišimo, "zato je Eminova genij". Ali "naj gre nazaj kelnarit". In nobene pozicije vmes (o tem sem sicer pisal tule).
Na videz gre za debato o okusih. V resnici pa diskusija, kakršna je tale zgoraj, kaže na diskurzivni rob, ki ločuje tiste znotraj od tistih zunaj.
Eden od mogočih sklepov ali ekstrapolacij Selanovega besedila namreč je, da gre v sodobni umetnosti za moč. Umetnostne institucije svoje položaje vzdržujejo (skoraj izključno) z močjo. Zdaj bo nekdo pripomnil, da je tako od nekdaj. Če je tako od nekdaj - kako je v zadnjih petdesetih letih prišlo do spremembe umetnostne paradigme? Je prejšnji paradigmi zmanjkalo moči? Ali pa je prejšnja paradigma vendarle temeljila (tudi ali pretežno) na čem drugem? In je torej zmanjkalo tistega drugega?
Oblikujmo spet tisti znameniti heglovski trojček, ki bo situacijo radikalno izčistil:
Teza: Imam vednost, nimam moči.
Antiteza: Nimam vednosti, imam moč.
Sinteza: Imam vednost. Imam moč.
Opcija "nimam vednosti, nimam moči" institucionalno ni mogoča.
Glede na zgornji trojček je menda precej jasno, kje smo.
P. S. Vsem komentatorjem tu spodaj in drugod: Imamo umetniško svobodo. Umetniška svoboda pomeni, da umetnik v imenu umetnosti lahko brez strahu počne kar koli. Svobodne umetnosti pa ne more biti brez svobodne teorije. Teoretska svoboda pomeni, da lahko teoretik svobodno delo svobodnega umetnika brez strahu označi za popolno sranje. Sicer pa izziv ostaja: kaj v moji teoriji o umetnosti ne drži in zakaj ne.