Dejstvo je, da večina naših otrok ne mara šole. Delček tega "nemaranja" gre po mojem mnenju pripisati favorizaciji hedonizma, ki je zadnjih 15 let v Sloveniji prevladujoča filozofija, a vendar – želja oz. potreba po raziskovanju in učenju je naravna, primarna potreba.
Vedno znova me prevzamejo silne študije o tem, kako motivirati otroke za šolsko delo, čeprav bi se vse skupaj moralo preimenovati v strategije vsiljevanja odraslih otrokom tistega, za kar smo se odrasli odločili, da je zanje dobro in prav. Je že kdaj kakšen otrok potreboval motivacijo za učenje materinščine v zgodnjem otroštvu, ne glede na to, da je učenje jezika trdo in naporno delo. Ali pa za opazovanje mravljišča v gozdu? Ali pa za učenje spretnosti, kot je, recimo, hoja ali plezanje na drevo? Še več – ponavljajo, utrjujejo, vadijo zaradi lastnega interesa. Otroci enostavno želijo vedeti, otroci želijo znati.

V šoli pa moramo nenehno ustvarjati neke umetne situacije, da otroke zmanipuliramo do te stopnje, da naredijo tisto, kar smo predvideli za tisti dan (oz. je zapisano v učnem načrtu). Kolikokrat upoštevamo njihove želje, njihove potrebe? Kolikokrat jih smiselno vpletemo v načrtovanje "obravnavane snovi", jih vprašamo za mnenje, jim zaupamo samoocenjevanje? Šola, pouk, ocenjevanje – vse to so procesi, ko nekdo nekaj z njimi dela. Pa saj jih niti ne moremo vključiti: pri tako obsežnih učnih načrtih in hiperreguliranosti res ni časa še za otrokove interese.

Seveda vedno ne gre izkustveno in z neposrednim opazovanjem, a zaradi pomanjkanja zanimanja za šolsko delo bi kazalo otroke vključiti tudi v same priprave na proces. In ne pozabimo – otroci želijo! Pred leti sem izvedla zanimiv poskus: dovolila sem otrokom, da delajo, kar želijo. Eno uro so se igrali, da so bili čisto penasti. Naslednjo uro so se nekateri še vedno igrali, nekateri so se prepirali, nekateri so brali, poslušali glasbo, risali, nekateri so iz svinčnikov, radirk in žličk sestavljali vzvode. Tretjo uro pa so bili že vsi naveličani in so prišli na dan z idejo, da bi se pa zdaj kaj učili. Seveda so imeli različne predloge in s kompromisom smo dosegli, da v enem tednu ugodimo vsem željam, tudi učiteljičinim. Na koncu tedna pa smo v pogovoru uzavestili predvsem dvoje: učenci so spoznali, da se pravzaprav želijo učiti, učitelj pa, da pridobimo tudi smiselnost, če otroke aktivno vključimo v vse faze procesa, od načrtovanja do izvedbe in zaključka.

In smo že zakorakali v novo šolsko leto, a me še vedno nekje v malih možganih kljuvajo vsakoletne konecavgustovske udarne novice o bližajoči šoli, koncu brezskrbnih dni, dragih šolskih potrebščinah, nepotrebnih učbenikih ter posledično težkih torbah in trpečih, ukrivljenih hrbtenicah. In kot vsakič v zadnjem desetletju, sem se tudi letos prijela z glavo. Saj ne more biti res! Vsako leto eno in isto. In s kakšnim namenom? Glede na to, da se nobena zgodba ne razvije do konca, nobena težka torba ali drag učbenik še ni doživel epiloga, je lahko namen samo en: ustvarjanje in potenciranje šolofobije. Dokazov za to trditev je pravzaprav v drugi polovici avgusta nebroj.

Prižgem radio: "Dragi šolarji, dobro izkoristite zadnje počitniške dni, še malo pa bo tu šola, učenje, domače naloge, ocene ... uf. Naužijte se brezskrbnosti, dokler se je še lahko!" Vsak dan isto, in to čepav je tam nekje od sredine avgusta Facebook poln objav šolarjev v slogu "dc :(" (dc = "dolgcajt").

Časopisne naslovnice polnijo naslovi, kot so "Spet ta šola" ali pa "Veliko otrok s strahom pričakuje začetek šole". In to čeprav se zadnje dni avgusta vedno več otrok zbira pred šolo, navdušeno pozdravlja svoje učitelje, ki že pridno hodijo v službo, in se veselijo sošolcev, novih knjig, koprnijo od pričakovanja.

Televizijski program polnijo intervjuji s starši, ki omenjajo visoke vsote, ki so jih dali za nakup novih šolskih potrebščin. Čeprav je bila lanska šolska torba še cela, kupujejo novo, čeprav so bili zvezki napol prazni, kupujejo nove. Seveda ne vsi, nekateri res težko zmorejo ta strošek, ampak tisti so bolj racionalni. Že dobro desetletje poučujem angleščino učence v 2. triletju. Čeprav jim vsako leto celo priporočam, naj napol prazen zvezek iz 4. razreda prenesejo v 5. razred (iz dveh razlogov: ker je skoraj prazen in ker je v njem zbrano osnovno besedišče), se to zgodi le izjemoma. Pravzaprav bi vse, ki so to storili, lahko naštela na prste ene roke.

In potem pride prvi šolski dan. Nasmejani otroci z iskricami v očeh, polni pričakovanj. TV-kanali, polni posnetkov kričavih otrok in čepečih novinarjev, ki jim rinejo mikrofon pred usta z vprašanjem: "No, otroci, kaj imate raje: brezskrbne počitnice ali spet te naporne šolske dni?" Halo! A smo mi vsi idioti in ne spregledamo te prozaične manipulacije?

In za nameček še radijska domislica na drugi dan šole: "Ne skrbite, dragi otroci, le še 36 dni do zasluženih počitnic." Še nič se ni zgodilo, še nič niso naredili, pa si že zaslužijo počitnice. Sporočilo je nedvoumno: šola je bljak, šola je napor, šola je travma in stres, učitelji so grozni, ker jih silijo hoditi v šolo, kjer morajo celo nekaj delati.

Malce prispevajo tudi starši, ki pospremijo otroka v šolo z besedami: "Pa lepo se imej." Osnovni namen šole ni, da se imajo otroci lepo, sploh, ker je pojem lepo res subjektiven. Osnovni namen je posredovati znanje, pomagati otrokom pri usvajanju tega znanja, ki je lahko prijetno, večinoma pa je to trdo in naporno delo. Že zelo dolgo nisem slišala nobenega starša reči: "Pa dobro delaj." ali pa "Veliko novih spoznanj ti želim." ali pa "Veliko sprašuj." Ne, vedno le – lepo se imej.

Otrokom sta blizu dve vrsti učenja: učenje s posnemanjem in učenje s pogojevanjem. Učenje s pogojevanjem je, žal, postalo prevladujoča oblika, saj je večina človekovega delovanja že na podlagi pogodbe: če boš odličen, ti kupim kolo, če odneseš smeti, dobiš 5 evrov, če ne pišeš testa 5, ves teden ne vidiš računalnika ... V dobi potrošniške miselnosti je to izjemno enostavna in hitra rešitev, ki pripelje do rezultata. Žal je učinek kratkotrajen, a kljub temu so pogodbe na podlagi nagrajevanja in kaznovanja postale glavni del naših življenj (in se potem – mimogrede – čudimo, ko tak način uporabijo tudi otroci in "se učijo le, če je za oceno"). Na učenje s posnemanjem oz. na modelno učenje smo skorajda čisto pozabili. Pravzaprav nismo pozabili, a ta način je bistveno težji, saj mora v tem primeru odrasli služiti kot model, ki ga otrok posnema. Preprosto povedano – če ne želim, da moj otrok sreba juho, potem je tudi sama ne smem srebati. Nikoli. Zelo zahtevno, kajne? Ampak otroci se še kako učijo s posnemanjem. Oče pretepa mamo, torej otrok pretepa sošolce. Mama ne reče nič, ne joče, ne kriči, torej je prav, da tudi jaz ne pokažem, kaj čutim, starejši brat veliko bere, torej berem tudi jaz.

Zakaj torej kdor koli pričakuje, da bodo otroci radi hodili v šolo, če pa je splošno prepričanje, da je šola nekaj brezveznega, pretežkega, nesmiselnega? Zakaj kdor koli misli, da bodo otroci imeli znanje za vrednoto, če se pa največji "frajerji" z milijardnimi zaslužki hvalijo, da so ponavljali razred ali celo obesili šolo na klin? Po drugi strani pa od otrok zahtevamo lepe ocene, visoko izobrazbo. Kako otroku pojasniti tako dvoličnost, kakšno sporočilo mu s tem prenašamo? Si predstavljate zmedo v njihovih glavah, ko jim govorimo eno, delamo in živimo pa nekaj čisto drugega?

In nam je uspelo otrokom zagnusiti njihovo naravno dejavnost – učenje. Šolofobija je tu in se širi kot virus. Kaže se v najrazličnejših oblikah: jutranja slabost, pri manjših otrocih jok, pri starejših zamujanje, "špricanje", vrsta odločb o usmeritvi z diagnozo "dolgotrajno bolan otrok", pri čemer noben živ krst ne ve, katera ta bolezen je niti kako se zdravi. Skoraj bi si upala sem uvrstiti tudi ADHD, med šolofobijo namreč. In vse tiste strese, bruhanja pred ocenjevanjem. Kot pravi definicija fobije: bolezenski strah.

Vendar je "bolezen" ozdravljiva. Potrebuje le pozitivno "kampanjo". Lahko mi lansiramo: "Juhuhu, šola je spet tu"? Morda bi pokazali navdušenje nad novim znanjem, ki ga otroci dnevno pridobijo v šoli, morda bi domača naloga lahko postala nagrada in ne nebodigatreba, kot je zdaj. Morda. A v tej pozitivni kampanji bi morali sodelovati vsi. Mediji bi lahko veliko pripomogli, celo toliko, kot so v zadnjih letih odmogli. Starši v sodelovanju z učitelji pa tako in tako lahko ustvarjajo čudeže. A dokler je "več znaš, več veljaš" le splošno uporabna floskula, šolofobija ostaja. Ne le obstaja. Raste!

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}