Pred dobrim mesecem je Evropska unija turški vladi ponudila milijardo pomoči, a ker so begunski valovi v enaki intenziteti še naprej prihajali na Balkan, je nedavno nemška kanclerka Merklova turškemu predsedniku Erdoganu za oskrbo begunskih centrov v Turčiji ponudila 3 milijarde. Po zadnjih podatkih kaže, da je nova vsota krepko upočasnila nezakonite migracije iz Male Azije proti grškim otokom.

Druga dimenzija je seveda humanitarna. Slovenski premier Miro Cerar, ki je potreboval teden dni, da je prišel v begunske centre, je vešče preusmeril kritiko na račun hrvaške politike. Toda to je storil kot šolar, ki je zaradi nespodobnega vedenja zatožil sošolca učiteljici. Bilo je tragikomično gledati premierjev izliv pred evropskim komisarjem Avramopulosom, ki pa Cerarja ni pohvalil niti se ni razjezil nad hrvaškim premierjem Milanovićem, ampak je brezbrižno dejal – take slike smo že dostikrat videli.

Sama organizacija begunskih centrov ima na Slovenskem usodno pomanjkljivost. Več tisoč beguncev je strpanih v treh malih krajih ob meji - v Dobovi, Brežicah in Rigoncih, kjer so obupne humanitarne razmere med begunci in veliko frustracij in tesnobe med domačini. Vlada se je namreč eksodusa lotila stihijsko, čeprav je bilo že tedne od gradnje madžarske ograje na mejah jasno, da bodo begunske kolone izbrale edino preostalo geografsko pot proti severu skozi Slovenijo.

Slovenska vlada se je odločila za solidarnostno držo, toda solidarnost se pojavlja v dveh različnih oblikah. V Ljubljani dominira salonski govor humanitarnosti, medtem ko se v krajih, kjer humanitarnost udejanjajo in nastanjujejo begunce, širi utrujenost in nejevolja zaradi begunskih množic, ki krepko presegajo število domačinov.

Zakaj premier Cerar humanitarnosti ne porazdeli bolj enakomerno po celotni državi? Zakaj ne odpre nastanitvenih centrov tudi v mestih, kot sta denimo Celje in Ljubljana?