Kulturniki spet jamrajo, kulturniki spet hočejo več denarja, kulturniki spet bentijo čez politiko, so se vrstili odzivi na govor Vinka Möderndorferja. Pred tremi leti, ko je stopil na oder, se ga je poslušalo z občudovanjem, lani že z rahlo skepso, letos pa preobrat – napadi so se vrstili, od političnih do medijskih in družbenoomrežnih.

Vsakdo, ki spremlja kulturno politiko, razume, zakaj še en tak govor. Kulturna politika je v samostojni državi pridobila status nepomembnega, nevladnega segmenta. To odsevajo tudi reakcije na nedavno dogajanje ob odstop(anj)u ministra za kulturo. "Kaj se dogaja na ministrstvu?" je bilo najpogostejše novinarsko vprašanje. Odgovor pa sila preprost: "Na ministrstvu za kulturo so številni odsluženi politični kadri, številni strokovni pa so prav zaradi političnega kadrovanja ministrov in pomočnikov odšli." Le spomnimo, kako je na ta položaj prišel minister Prešiček in njegov sekretar Škoberne. Prvega ni poznala večina kulturne scene in tudi sam je dejal, da je presenečen nad odločitvijo, saj se nikoli ni javno izpostavljal glede katerega koli kulturnopolitičnega vprašanja, drugi pa še nikoli ni deloval v kulturi. Kar se ni zgodilo prvič.

Spremembo odnosa do kulturnikov, še zlasti umetnikov, je v osemindvajsetih letih najprej sprožila politika, sledili smo ji mediji. Politiki je uspelo z nenehnim potiskanjem kulturnega resorja na rob prevrednotiti vrednote. Ko sem pred leti na sarajevskem filmskem festivalu gledala film Orkester Pjera Žalice s protagonistom Sašo Lošićem o ustroju nekdanje skupne države, ko sem poslušala izjave intelektualcev o tem, kako posebna je bila Jugoslavija v umetniškem izrazu, kar je pred kratkim glede arhitekture odkrila in z razstavo nagovarjala newyorška Moma, sem se začudila nad izgubo smerokaza – umetnost je že bila razumljena kot državotvorna panoga, danes pa velja za državnega parazita?!

Nič se ni spremenilo niti v Cankarjevem letu, je pravilno ugotovil slavnostni govornik. Mislim, da je država zasnovala kar dva slavnostna odbora Cankarju v čast – in kaj sta počela? Kdo bi vedel.

Če pokrivaš kulturno politiko, razumeš, da tudi 32 dodatnih milijonov v proračunu ne bo ničesar spremenilo; večina bo namreč namenjena plačam, kar bo ostalo, se bo razdelilo po logiki "vsakemu nekaj". In tudi v štirih mesecih ministra Prešička se ni skoraj nič spremenilo; iz predala je bil vzet razpis za umetnost in znanost, vreden devet milijonov, a ko sem na tiskovni konferenci zastavila vprašanje glede razpisnih pogojev, češ ali se bo ravnalo podobno kot pri Centru za kreativnost, vrednem 11 milijonov, za katerega še vedno ne vemo, kako in kdaj bo porabljenih 5 milijonov, preostali denar pa se namesto občutni podpori akterjem na tem področju razdeljuje po nekih novih smernicah, ki omogočajo dostop do javnega denarja tudi "nekreativcem", ni bilo pravega odgovora.

Tudi v kulturni politiki so lobiji, trenutno je eden zelo močan in v ozadju se spet nastavlja novi kulturni minister – spet pod taktirko lobija, ki je predlagal že prejšnjega? To kolegov ne zanima, pomembno bo le ime – kateri medij ga bo sporočil prvi? Tako danes pač delujemo v novinarstvu. In ko bo izbran, bo javni medij eden redkih, ki bo gledal pod prste ministrovim dejanjem. Plenjenje se bo tako lahko nadaljevalo, saj ne bo medijskega pritiska, ki sicer nerad zanemarja plenjenja javnega denarja v drugih resorjih; šolskem, zdravstvenem, gospodarskem. In plenjenje se bo nadaljevalo tudi zato, ker se politika ne bo odločila za ministra, ki bi udaril po mizi.

Nekdaj nas je na sejah nacionalnega odbora za kulturo sedelo mnoštvo novinarjev, razpravljalo se je o problemih kulturne politike, enkrat je zaradi nestrinjanja z ministrico celo odstopil predsednik odbora. Danes tega ni več, z neporočanjem pa se ohranja status quo:
- imamo več kot 2.000! v razvid vpisanih medijev, med katerimi so nenehni netilci sovražnega govora ali lažnih novic, občinska glasila pa so še vedno županova/strankarska. Skratka, zavoljo političnega miru imajo politiki "svoje" medije, nato se jim je pridružil še kapital,
- krovni zakon v kulturi kljub proračunskemu porastu ali upadu denarja ne spodbuja razvoja področja. Deleži financiranja posameznih področij namreč ostajajo praktično enaki, ne glede na vstop v novo stoletje, ne glede na prioritete drugih evropskih držav,
- razvoj občinstva stagnira in tako celo na največjem umetniškem odru v državi pogosteje ujamemo domačo vižo kot tuje sodobne umetniške prakse.

Drznem si celo napovedati prihodnost:
- mladim bodo vrata v javne zavode še vedno priprta,
- samozaposlenim se še vedno ne bo izenačil status z redno zaposlenimi,
- javni zavodi se bodo še naprej komercializirali,
- umetniške pokojnine bodo sramotno nizke,
- umetnost še vedno ne bo nosilka nadaljnjega razvoja.

In zakaj to velja za razvite kulturne države? Ker znajo kulturni resor pogledati tudi s finančnega vidika, a za to so potrebne analize, evalvacije, ki jih pri nas pač ne opravljamo – vsak evro v kulturo prinese nekaj evrov v proračun. Tako preprosta je ta matematika.
Umetnost smo pregnali z naslovnic, televizijskega prajmtajma in jo zamenjali za ljudskost. Ljudje so zadovoljni, in to je menda najpomembnejše. Četudi ob tem zanemarjamo sloj državljanov, še posebej na javnem mediju. Ustanovljeni smo zaradi IZVIRNE produkcije – gledališke, glasbene, filmske, razvedrilne ... a ključna beseda je postala gledanost. Ta pa s seboj prinese ljudskost vsebine.

Še je morda nekaj časa, da se politična in medijska srenja zavesta, zakaj taki govori ob Prešernovi proslavi. Le ob zavedanju in ne užaljenosti ali kritičnosti zavoljo kritičnosti nad prikazom stanja stvari bo lažje razumeti letošnji militantni nastavek. Lažje bo razumeti, zakaj ustvarjalec povezuje umetnost z orožjem, s tistim, ki pustoši po Siriji ... katerega posledica je šest sirskih mladoletnih beguncev, ki oktobra na odru Borštnikovega srečanja prejmejo osrednje gledališko priznanje.

Umetnost ni ljudska, umetnost je univerzalna. In umetnost je razvojna, ko spodbuja k drugačnemu razmišljanju, k iskanju nove perspektive razvoja sveta.

Ljudskost pa ima zgolj en namen – zabavati.