Prve poteze navadno tlakujejo nadaljnjo pot. Res je, da je ministrico Asto Vrečko "pričakalo" marsikaj, začenši s skorajšnjo blamažo razstavljenih ponaredkov v Narodnem muzeju, zaradi katere je slovenska kulturna scena pristala na naslovnicah uglednih tujih časopisov. In pred kratkim spet, tokrat zaradi spolnega škandala. Vendar primer Dušana Smodeja ne sme biti le predmet kriminalistične preiskave, postati mora tudi predmet kulturnopolitičnega razmisleka. In nato zasuka.

Odstavljeni (ki je to postal takoj ob izbruhu afere) je bil namreč član t. i. neodvisne uredniške ekipe Beletrine, ki upravlja in ureja spletni portal Kulturnik. Gre za kulturni kažipot, torej za informacijo – kaj dogaja?, za kar mu je prejšnja ministrska ekipa zagotovila 180 tisoč evrov za dve leti. Zastavlja se več vprašanj: Zakaj ministrstvo za nekaj takega sploh potrebuje podizvajalca, zakaj to zaupa knjižni založbi, zakaj tega ne počne ministrstvo samo (okoli dvesto jih je že tam zaposlenih, ob osamosvojitvi jih je bilo za eno ničlo manj), zakaj lahko nekdo dobi kar 7500 evrov na mesec zgolj za upravljanje spletne strani?

No, ta nekdo ni kar nekdo; potem ko je postal direktor Evropske prestolnice kulture 2012, so se njegove lovke začele čedalje bolj raztezati. In po desetletju intenzivnega kreativnega pristopa Mitje Čandra ne najdemo več le v zgodbah o kulturi, naj gre nastavljanje – odstavljanje direktorjev ali za prodor njegovega drugega podjetja, Kreativne baze v institucije. O njem poslušam celo, ko delam prispevek z ljudmi s posebnimi potrebami. In do nedavnega sem poslušala njegovo skrb glede kulturnega programa na TVS – ko je bil še del strankarsko izbranega programskega sveta, a pred kratkim je odstopil. Da, Mitja Čander je dober šahist.

Bo ministrica Vrečko tista, ki bo presekala z vsemi neprijavljenimi lobističnimi stiki, torej ne le s čandrovanjem (za način njegovega delovanja se je že pred leti skovala nova beseda)?! Kajti hvaljenje z rekordnim proračunom, česar smo se naposlušali tudi v času ministra Simonitija, je le piar sporočilo. Medtem ko druga ministrstva nove vlade napovedujejo nove zakone ali so celo že sprejeti, o kakšnem z Maistrove ni ne duha ne sluha (novelo zakona o RTV izvzemam, saj, kot je tudi sama ministrica večkrat dejala, je nastala v civilni družbi).

Nujno potrebujemo prenovljeno zakonodajo na številnih področjih, tudi nov krovni zakon, čeprav že v sedanjem piše, da morajo biti ustvarjalci za svoje delo ustrezno plačani. Poleg tega pa velja, da "imamo sistem plač v javnem sektorju, ki je podlaga za to, kako se lahko plačujejo tudi zunanji izvajalci, ki opravljajo enake naloge kot zaposleni," je jasna ena od pobudnic ustanovitve sindikata in profesorica na newyorški univerzi Katja Praznik. In opozarja, da odločevalci z neukrepanjem pripomorejo k čedalje večjim napetostim v sektorju.

Vizualna umetnica Nika Autor je zaradi obljubljenega neizplačila Moderne galerije zdaj na sodišču! Zakaj je ministrica direktorja le pozvala, naj plača dogovorjeno? Zakaj ga ne pokliče na odgovornost ali še bolje, odstavi?

Tu se zame začne nov kulturni model. Prevzemanje odgovornosti, nastavljanje ljudi brez nahrbtnika, sekanje lovk. Za to ni treba ustanavljati novega direktorata na ministrstvu.

Da, denarja je v kulturi dovolj. In svež prihaja še iz Evrope, ustvarjalci pa, če niso zaposleni ali pri koritu, tvegajo revščino. Center za kreativnost je odličen primer, kako niti po enajstih milijonih evrov ni preboja, v tem primeru slovenske oblikovalske stroke. Zelo jasna sta bila ministra Počivalšek in Bizjak Mlakar pred zagonom projekta, da bo služil ne le opolnomočenju te stroke, ki dotlej ni imela niti ciljnih razpisov niti ustrezne državne podpore, ampak bo pripomogel tudi h konkurenčnosti podjetij s snovanjem blagovnih znamk. Pa je nato prišlo do spremembe cilja, pravzaprav do več sprememb: sprva naj bi bilo delovanju Centra namenjenih dva milijona, in ne polovica vseh sredstev, sprva naj bi bili razpisi namenjeni oblikovalcem, in ne še številnim drugim področjem (kulturni turizem, različne umetnosti, programska oprema, oglaševanje, kulturno-umetnostna vzgoja ...), Center pa naj bi bil samostojna institucija, in ne del Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

V vodstvu Centra so z izkupičkom zadovoljni; Anja Zorko poudarja, da so najbolj "ponosni na to, da jim je uspelo v tem kratkem petletnem obdobju s podporo ustvarjalcev in številnih partnerjev iz različnih sektorjev prepričati različna ministrstva in odločevalce o pomenu nadaljevanja in dolgoročnih vlaganjih"; in napoveduje nadaljevanje projekta v novi kohezijski perspektivi ter dodaja, da so podprli več kot 1000 ustvarjalcev, vključili skoraj 500 podjetij in razvili več kot 200 izdelkov in storitev. Zavidljive številke, ni kaj. A kaj pravzaprav pomenijo? Poznate katerega od izdelkov, ga uporabljate? Dolgoletni producent, ki v prihodnjih dneh "praznuje" 20-letnico meseca oblikovanja in je med trajanjem projekta izgubil prostor zanj, Zmago Novak "v imenu strokovnjakov iz nevladnega sektorja" pojav Centra označuje kot pozitivno dejanje, a hkrati kot ključni problem, ki kaže na nepoznavanje same stroke, izpostavlja predpisane količine denarja na razpisih (od 15 tisoč do 40 tisoč): "Oblikovanje je proces, povezan z gospodarstvom. Pri oblikovanju je pomembna raziskava trga, pomembna je ideja, pomembno je iskanje partnerjev, testiranje, izdelava prototipov, kalupov, to so izjemno drage stvari. In na koncu, kje je še pot, da pride izdelek na trg. In če to strnemo v pomoč, ki je bila ponujena skozi razpise, je to smešno /../ sredstva, ki so bila tako zelo razpršena, in razpisi, prepisani iz podjetniškega sklada za 15 sektorjev, je skoraj nemogoče zagovarjati pred komerkoli."

Center ni posvojil že obstoječih oblikovalskih praks, četudi uspešnih in mednarodno prepoznavnih, na razpise si se moral prijaviti z novimi vsebinami. Bo nekdanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, po novem državni sekretar na ministrstvu Matevž Čelik, želel kritično ovrednotiti projekt in zakoličil njegovo nadaljevanje, kot je bil prvotno mišljen? Torej zgolj za oblikovalce, od industrijskih do grafičnih in modnih? Naj spomnim na besede nekdanjega gospodarskega ministra: "Le 4 % podjetij oblikovanje strateško vključuje v svoje poslovne procese, kar je najnižji delež med članicami EU-ja." Da, čakamo na zasuk.

Da bodo še naprej čakali, pa je že jasno filmskim ustvarjalcem. Ministrstvo za prihodnje leto namreč napoveduje zvišanje sredstev na 7,6 milijona evrov. Stranka Levica je, ko je bila v opoziciji, najglasneje od vseh strank zahtevala 11 milijonov za film, kar je bilo tudi dvakrat potrjeno na parlamentarnih odborih za kulturo pod dvema prejšnjima vladama. Filmski režiser in predsednik evropske zveze režiserjev Klemen Dvornik opozarja, da bo postopno zviševanje prispevalo le še k večjemu propadanju AV-sektorja, kajti 11 milijonov je zanje le "prvi korak, da bi prišli do nekih normalnih sredstev, ki bi bila primerljiva z zahodno Evropo, kar pa je 22 milijonov". In zakaj prav ta vrednost? Ker predstavlja polovico od vplačevanja davkov: "Deloittova raziskava govori o tem, da AV-sektor kot industrija naredi 200 milijonov prihodkov letno, kar pomeni 44 milijonov neposrednega vplačevanja davkov v državo, posredno pa še 76 milijonov z dodatnimi učinki."

V Bruslju so že pred pandemijo, še bolj pa po njej dvignili sredstva za tovrstne razpise. Ker tudi s kreativnimi industrijami rešujejo popandemično gospodarsko sliko. V teh dneh je veliko govora o snemanju Netflixovega filma v Piranu; več kot 10 milijonov evrov bodo porabili pri nas. Mačji kašelj zanje, velik za nas. Ker smo končno na poti drugih držav, tudi sosednje Hrvaške.

Mar ne bi bilo bolje, da jim sindikata sploh ne bi treba ustanavljati? No, zdaj lahko le zaželimo odličen dialog z ministrstvom. Ministrici pa, da vzame besedo zasuk kot svojo mantro. Vsak minister, ko se sooči s stanjem, ugotovi, da mu ostane zelo malo variabile. In tako začne najprej rezati pri nevladnem sektorju, ker da je institucionalni preveč "zabetoniran". "Od 250 milijonov, ki jih daje vlada na letni ravni za nevladni sektor,/.../ daje ministrstvo za kulturo okrog 9 milijonov," je jasen predsednik Centra nevladnih organizacij Goran Forbici. 250 milijonov je manj kot odstotek BDP-ja, kar pomeni, da smo pod evropskim povprečjem, enako velja pri zaposlitvah. Razbijmo zatorej še en mit, na katerega opozori Forbici: Sredstva države predstavljajo manj kot polovico vseh sredstev nevladnih organizacij, okoli 60 % si morajo izboriti na trgu, s članarinami ipd.

Da, zasuki so mogoči. In ta vlada je obljubila ogromno, predvsem pa drugačno delovanje; za neuspeh prvih 100 dni je razglasila stanje na RTV. Ki spada v ministričin resor.

P. S.: O pripravah na Frankfurt 2023, ko bomo država gostja, in ki že, kot je slišati iz več virov, močno skrbijo direktorja najbolj prestižnega knjižnega sejma (ki državi gostji omogoča celovito predstavitev, ne le kulturne, če jo ta seveda izkoristi), o tem, da je čedalje pogosteje v Sloveniji, pa drugič.