Minister za kulturo Zoran Poznič, sicer pristojen tudi za medije, je v parlamentu na nedavnem odboru za kulturo namreč večkrat diskreditiral naše delo, pravzaprav vse, kar se je navajalo v medijih. In to tako, da je sam potvarjal informacije, zato sta se pisno že odzvali dve od omenjenih direktoric.

Kar se je dogajalo na nedavni seji parlamentarnega odbora za kulturo, je bilo kljub dolgoletnemu spremljanju kulturne politike zame popolni šok. Socialni demokrati, od članov odbora do samega ministra, so diskreditirali vse: novinarje, direktorice, celo vabljene na sejo. Manever, zaradi katerega bi, če bi to počela neka druga stranka, nekdaj odšli na okope.

Nesposobnost Natalije Polenec, trenutno v. d. direktorice Tehniškega muzeja, ki ga minister Poznič nenehno naslavlja kot Tehnični muzej, je bila na primer omenjena takole: Gre za osebo, ki si je za sedež uprave izbrala Ljubljano, ki ima zaprt muzej čez zimo, ki prav tako kot ministrova kandidatka ne izpolnjuje pogojev izobrazbe (kandidatka Barbara Juršič je prevajalka, znana po prevodih Joseja Saramaga).

Nič od navedenega ne drži – uprava ima sedež v Ljubljani vse od ustanovitve muzeja leta 1951 in prav v mandatu Polenčeve so se začeli premiki, da se preselijo v Bistro; pridobili so ocene arhitekta in spomeniškega varstva, pripravili izračun za preureditev podstrešja ter predlog junija lani poslali na ministrstvo, ki jim je 2. julija odgovorilo, da gre za utemeljen poziv, a da ni finančnih sredstev. Naprej, Tehniški muzej je pozimi zaprt, saj bi za vzpostavitev ogrevanja morali prenoviti objekt (izvedena je bila študija energetske učinkovitosti) – minister očitno pri tem muzeju pričakuje, da se bo zaščiteni objekt prenovil z denarjem, namenjenim za plače in programe muzeja, da ga naj torej obnovi sama uprava? In glede izobrazbe: uradni naziv za arhitekta je univ. dipl. inž. arh., naj izpišem: univerzitetni diplomirani INŽENIR arhitekture. Prevajalstvo z inženirstvom, to tehniško panogo, pa nima kaj dosti skupnega. Kot tudi mikropodjetje, ustanovljeno predvsem za prevajalsko dejavnost, nima kaj dosti skupnega z večletnimi vodstvenimi izkušnjami. Kršitev ustanovitvenega akta je torej že na prvi pogled več, a če upravni spor ne bi ustavil postopka, bi v muzeju že "sedela" ministrova izbira.

Ves čas mandata sta oba ministra za kulturo v Šarčevi vladi najbolj diskreditirala direktorico Slovenske filharmonije Marjetico Mahne. Minister Poznič je na seji odbora celo dejal, da je Mahnetova edina direktorica, ki jo je v svojem mandatu razrešil, čeprav je postopek še v teku. Nezadovoljstvo nad Mahnetovo se je izražalo že v mandatu Dejana Prešička, ki je v enem prvih javnih nastopov hvalil prispevek predhodnika Mahnetove Damjana Damjanoviča, čeprav mu je Računsko sodišče izreklo vrsto rdečih kartonov, zaradi česar je bil naposled razrešen s položaja. Minister Poznič je tistega sramotnega četrtka v državnem zboru nizal stavke, kako se v filharmoniji finančna luknja le še poglablja, kako sta nezaupnico vodstvu izrekla svet zavoda in strokovni svet, saj je delo Mahnetove nevzdržno, kako je z njo sam opravil več razgovorov, a žal neuspešno. Neverjetno. Sporočilo s filharmonije je namreč popolnoma nasprotno: leto 2019 so zaključili s 123 tisoč evri presežka, minister je opravil le en razgovor z Mahnetovo (ko mu je pokazala "prave številke", se je njun dialog končal), glede vloge obeh svetov zavoda pa gre za žalostni odsev koristoljubnosti posameznikov znotraj javnih institucij, naj gre za vodstva ali zaposlene.

Mahnetove sta se namreč "lotila" oba sveta in ministru z zelo podobnim sklepom predlagala razrešitev direktorice ter nasprotovala razrešitvi njenega umetniškega vodje orkestra Klemna Hvale; Mahnetova je Hvalo razrešila zaradi nevestnega dela, hkrati pa je osumljen zlorabe denarja Komornega društva Slovenska filharmonija. A strokovni svet mu je za preteklo delo izrekel zahvalo, svet zavoda pa je naposled razrešitev odpravil. In tako je oseba v predkazenskem postopku še vedno v delovnem razmerju, jaz pa na odboru poslušam neumne odgovore poslancev na neumno ministrovo vprašanje med sejo, češ koga pa naj minister pri kadrovanju posluša, če ne obeh svetov?!

V dvomilijonski državi mora biti kulturnemu ministru popolnoma jasno, kaj se dogaja v "njegovih" ustanovah, seveda pa je pogoj za kaj takega poznavanje lastnega področja. Pripomore tudi, če se ministri ne "iščejo" po srednjih šolah ali kulturnih domovih. In zavedanje namesto sprenevedanja, kako ustrežljiv je lahko svet zavoda, čigar primarna funkcija bi morala biti nadzor upravljanja, saj med člani čedalje pogosteje najdemo nesojene direktorje ali poslušne kadre z ministrstva, in kako nestrokovni lahko postanejo strokovni sveti, ko po tihem razmišljajo o uslugah, višjih plačah in drugih "priboljških", ki so jim obljubljeni za molk oziroma podporo.

A glede lepih besed iz ust kulturnega ministra ‒ te so bile namenjene le enemu izmed direktorjev, Stašu Ravterju. Gre za nekoga, ki je v času prve Janševe vlade po epizodi na čelu Kinoteke postal eden najbolj osovraženih med filmskimi ustvarjalci, saj se je med drugim destabiliziralo delovanje Kinodvora, zdaj pa se predstavlja kot rešitelj ljubljanske operno-baletne hiše. 10 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja je zaupanih nekomu, ki v odgovoru, ko zahteva popravek v Mladininem članku o prekarnih direktorjih, razkrije, da "ne zaposleni in ne svet zavoda niso podali negativnega mnenja, saj o tem niso razpravljali". Minister je na seji seveda govoril drugače in dobil si občutek, da to gledališče po novem preveva eno samo veselje. Novinarji občutke seveda preverjamo ...

Na seji se je tudi že namignilo, kar se v teh dneh uresničuje – na poskus še ene razrešitve direktorice, a do tako izrazitih diskreditacij kot pri drugih dveh kolegicah ni moglo priti. Ministra Pozniča je namreč pri tem "ustavil" predlagatelj seje Luka Mesec, ker dogajanje okoli Javne agencije za knjigo predobro pozna. Minister ni nadaljeval. So pa v teh dneh nadaljevali točno določeni mediji.

In ko so Zamidovo v javnem pismu pred dnevi podprli skoraj vsi s področja literature, s čimer je postalo še bolj očitno, kdo je dejansko ne podpira, je bil čas, da se v teh točno določenih medijih pojavijo novi članki – od tega konca tedna se tako diskreditira še predsednik sveta zavoda JAK-a Slavko Pregl in organe pregona poziva k preiskavi. Kdo to počne? Takole je dogajanje povzel eden izmed anonimnih spletnih komentatorjev: "Skoraj 200 za, kresnikovi nagrajenci, naj avtorji in ilustratorji, bralna značka, dr. Aleš Gabrič in dr. Slavoj Žižek proti Gabrieli Babnik, Vladu Žabotu, in stric iz ozadja, princ teme kulture Mitja Čander. Beletrina, ki dobi največ denarja od JAK-a, se ni podpisala pod pismo in bi moralo biti jasno vsem. Vrabci čivkajo, da bi se Beletrina zdaj, ko so na vidiku denarji za Frankfurt, rada dogrebla do teh /.../ Kreativna baza si mane roke, vrabci pa tudi čivkajo, da bi radi pripeljali Gregorja Jagodiča za njihovo lutko."

Kreativna baza zakoncev Čander je piar podjetje (uradno: družba za komuniciranje in strateško upravljanje), ki se nudi javnim zavodom in je do danes, ko to pišem, prejelo že 493.966,79 evra javnega denarja. Mitja Čander po novem sedi v svetu zavoda ljubljanske Drame, spet je član Nacionalnega sveta za kulturo in spet (po Mariboru 2012, ki v mednarodnem prostoru velja za enega slabših EPK-jev) kandidira za evropsko prestolnico kulture 2025, tokrat na Ptuju (da, še nedavno sta bila s kolegom Alešem Štegrom del EPK-zgodbe v Lendavi ...).

Leto in pol Šarčeve vlade na kulturnem področju je izgubljeno. Le nekateri so si napolnili žepe, na najvišja mesta v državi se kadrujejo le "naši", kulturna sfera le še naprej propada, levi blok pa je čedalje bliže desnemu po odnosu do novinarskega dela. SD in SDS sta stranki, ki premoreta največ kulturnega kapitala (beri: potencialnih ministrskih imen). A prva je v letu in pol namesto delovanja v dobrobit celotnega resorja ustvarila predvsem novo lobistično mrežo. In prav zanimivo bo videti, ali jo bo nov ministrov kabinet pletel dalje.