Scenaristu in režiserju Jamesu Schamusu v Ogorčenju (Indignation, 2016) ne uspe pričarati najbolj pretresljive prvine romana, tega, da gre v knjigi za spomine mladeniča, ki je bil ubit v korejski vojni le kakšno leto po dogodkih, ki jih opisuje. Navidezna nedodelanost zgodbe, torej vse tisto, česar o likih ne vemo, gre v korist knjigi; spremljamo dojemanje dogodkov mladeniča, ki nikoli ni odrastel in nima izkušenj, ki bi mu pomagale ustvariti kakršen koli kontekst za tisto, kar je doživel.

Če nočete izvedeti ničesar o zapletu Ogorčenja, pred ogledom ne berite naprej.

V Rothovem romanu, ki je izšel leta 2008, mladi Jud Marcus Messner, sin mesarja, ki pripravlja meso po pravilih judovskega košer obreda, zapusti Newark, New Jersey, in se napoti na majhno univerzo v zvezno državo Ohio, v osrčje Amerike. Oče je postal histerično prepričan, da se bo sinu zgodilo nekaj hudega. Njegov strah preraste v čisto preganjavico, ki duši ženo in sina, tako da mladi Marcus zbeži čim dlje. Inteligenten in trmast fant je nagnjen k ogorčenosti, kar je pri filmu uporabljeno tudi za naslov, Marcus pa pride v konflikt s svojimi sostanovalci in dekanom.

Na univerzi spozna ameriški sen: prelepo Olivio Hutton, zdravnikovo hčer, mladenko iz »dobre« družine, podobo plavolase WASP (White Anglo-Saxon Protestant) oziroma bele anglosaške protestantke, katere seksualna vnema obrne njegov svet na glavo. Olivia je variacija na temo trpeče lepotice z mučno preteklostjo, strašnimi družinskimi skrivnostmi in čustveno neuravnovešenostjo, ki je jasna vsem, tudi njej sami, le Marcusu ne.

Sarah Gadon in Logan Lerman sta v vlogah Olivie in Marcusa privlačna in tudi Tracy Letts, ki je sicer ugleden dramatik, ima ustrezno samovšečnost in vzvišenost v vlogi dekana, ki ne razume, zakaj se Marcus prepira s svojimi sošolci in zakaj je v prijavnici napisal, da je oče mesar, ni pa napisal, da je košer mesar. Njun spopad, v katerem Marcusova vse večja ogorčenost naleti na dekanovo neomajno spokojnost, je najboljši prizor v filmu. Tudi prizor, v katerem Marcus gleda, kako se Olivia pozdravlja z očetom, ki ga ne vidimo, ima neizgovorjeno srhljivost.

Olivia kot lik, posebej v kontekstu petdesetih let, prebuja spomine na Marilyn Monroe z mešanico odkrite spolnosti in skrite bolečine. Tako knjiga kot film ponujata pogled od zunaj; pogled, ki je zagotovo moški. Za moške, vsaj tiste, ki so odraščali v drugi polovici prejšnjega stoletja, tako kot je Roth, trpeča lepa ženska predstavlja nekaj najbolj srce parajočega, ker odziv nanjo neločljivo meša sočutje in poželenje.

Rothu je v knjigi uspelo iz majhne zgodbe narediti sliko časa. To je čas, v katerem lahko fant pojasni spolno gorečnost dekleta le kot posledico ločitve njenih staršev in seksualna represija vodi do hormonskih izbruhov, kot so bili »panty raids«, ko je na tisoče (moških) študentov napadalo ženske spalnice in kradlo spodnje perilo, ki so ga potem razkazovali kot lovski plen. V zraku pa je strah, da bodo »izključeni iz šole, vpoklicani v vojsko, poslani v Korejo in ubiti.« Rothova knjiga je »bildungsroman« ali roman o dozorevanju, ki je brutalno prekinjeno; prekinjeno, preden se dozorevanje sploh začne.

Čeprav napada na ženske spalnice ni v filmu, je čutiti nekaj tega vzdušja represije, upora in strahu. Marsikaj pa ostane brez življenja. Film na primer ne pričara intenzivnosti očetovega duševnega razpada, ki ostane v glavnem na ravni besed. Mati Marcusu opisuje, da se je z njegovim očetom nemogoče voziti v avtu in da postaja vse bolj histeričen v trgovini, kjer mu pomaga pri delu. V knjigi so besede le besede. Vseeno je, ali so del dialoga ali opisne proze. Eno in drugo pri bralcu ustvarja sliko v mislih. Pri filmu moramo dogodke videti, če želimo doseči učinek.

Večna težava priredbe literarnih del je, da je moč knjige povezana z njeno romanistično formo, to, kar »pride na platno«, pa je le povzetek tega, razen če režiser ne najde res izvirnega pristopa. Brez izvirne režije majhna in precizna zgodba o spominu in obžalovanju, kot je ta, deluje neznatno. Schamusova režija je enakovredna tistim »kakovostnim« britanskim filmom, ki se dogajajo v preteklosti in se ukvarjajo s kakšno zgodovinsko tematiko ali so suhoparno, a elegantno posneti po kakšnem literarnem delu. Rothova proza je precizna, ampak je tudi strastna in evokativna, medtem ko režija filma deluje spoštljivo in dostojanstveno, kot da je biti počasen enako kot biti resen.