Tako imenovani "Simonov zakon" je preveč splošen. Povprečni romani so bili podlaga za prvovrstne filme in občasno se najde tudi kakšna odlična filmska različica velikega romana, kot je recimo film, ki ga je posnel Luchino Visconti po romanu Tujec Alberta Camusa (Lo straniero, 1967). Ampak res je tudi, da je veliko umetniško delo neločljivo od forme, v kateri je ustvarjeno, in čim je delo večje, bolj je z njo povezano. Ko se prenese v drugo formo, nekaj izgubi.
Film Terezina krivda (Thérèse Desqueyroux, 2012) Clauda Millerja je že druga ekranizacija velikega romana francoskega pisatelja Françoisa Mauriaca Thérèse Desqueyroux po slavnem filmu, ki ga je leta 1962 posnel Georges Franju. Millerjev film ni brez vrednosti, a je le senca knjige, tako kot je junakinja, ki jo igra Audrey Tautou, le senca Mauriacove Thérèse.

V iskanju same sebe
V Mauriacovem romanu iz leta 1927 gre za Thérèse Larroque, mlado žensko iz dobro stoječe podeželske družine v jugozahodni Franciji, ki se poroči z bogatim posestnikom Bernardom Desqueyrouxom in si življenje spremeni v pekel malomeščanske represije in fizičnega ter moralnega gnusa do svojega moža. Roman ji sledi od otroštva prek zatiranja v malomeščanski družini do emancipacije. Začne se po tem, ko junakinjo, obtoženo, da je poskušala zastrupiti svojega moža, sodišče oprosti. Da bi zaščitil ugled družine pred škandalom, Bernard pove sodniku, da se je zastrupil sam zaradi lastne malomarnosti.
Prvi del knjige je Thérèsin notranji monolog na vlaku, ki jo vodi s sodišča v mestecu Saint-Clair domov k možu v veliko osamljeno hišo na podeželju v Argelousu. Thérèse nas pelje skozi svoje življenje v iskanju pojasnila, zakaj je moža poskušala ubiti in zakaj se je sploh z njim poročila. "Kje je začetek naših dejanj?" se sprašuje. "Kadar hočemo osamiti našo usodo, je podobna tistim rastlinam, ki jih je nemogoče izruti s koreninami vred." Je ženska, ki se nikakor ne zmore pa tudi ne želi prilagoditi svojem okolju. Thérèse se nam razkrije kot ženska, ki je živahna, protislovna, sebična, impulzivna, ne posebej materinska, svobodomiselna, ikonoklastična, polna sla po življenju in inteligentna; urbani človek, ki šele na koncu razume, da je "bilo nočno stokanje borov v Argelousu ganljivo samo zato, ker je podobno človeškemu". To je ženska v iskanju same sebe in njena človečnost žari iz njenih misli, v katere nas vpelje knjiga.
Mauriac je neusmiljen v svojih opisih okolja, v katerem je rojena. "Ženske z goličave močno prekašajo moške, ki od višje šole naprej živijo med seboj in se prav nič ne pilijo," nam, recimo, pove. "Goličava je ohranila njih srce; v duhu so še zmerom pri njej; zanje obstajajo le tisti užitki, ki jih daje goličava; izdali in zapustili bi jo, če ne bi bili več podobni svojim spolovinarjem, če bi se odrekli narečju, neotesanemu in divjem vedenju."
Po sojenju jo mož spremeni v ujetnico, ki živi izolirana v svoji sobi le s svojimi cigaretami in raztreščenimi sanjami o begu in življenju v Parizu. Mauriac je čutil neizmerno ljubezen do svoje junakinje in ji je posvetil še dve kratki zgodbi ter roman La fin de la nuit, v katerih se s njo ukvarja na veliko bolj konvencionalen in moralističen način. Tako pa ni v prvem romanu, v katerem jo je nemogoče ne vzljubiti in v katerem se takoj začuti tako pisateljev intimni odnos do nje kot intimnost, ki jo čuti bralec. Na začetku kratkega uvoda v roman je Mauriac zapisal: "Thérèse, marsikdo bo rekel, da ne obstajaš. Toda jaz vem, da obstajaš, jaz, ki že dolga leta prežim nate, te pogosto mimogrede zaustavim in strgam masko s tvojega obraza."

Ženska, ki spominja na Thérèse
Novi filmski različici Mauriacovega romana junakinji ne uspe sneti maske. Film odstrani njen notranji monolog in jo tako oropa glasu. Igralki Audrey Tautou preostane le, da igra lupino te junakinje. Pokojni Claude Miller, ki je umrl lani v enainsedemdesetem letu, je znan po kriminalkah, in film spominja na tiste kriminalke, posnete po resničnih dogodkih, vključno z datumi. V nasprotju z romanom se zgodba razvija linearno z junakinjo, ki ne zaživi med pogrebnim tempom filma. Vseeno pa Millerju uspe ustvariti ozračje malomeščanske zadušljivosti in robatosti podeželskega življenja, so pa tudi zelo dobri prizori. Med njimi je tisti, v katerem Thérèse sedi in mirno tre orehe, medtem ko joče njen dojenček ter zganjajo hrup mož in drugi meščani zaradi požara, ki se širi po gozdu. In Audrey Tautou dobro odigra to sicer osiromašeno različico junakinje.
Film kopiči eno provincialno grozo na drugo: čast družine nad vsem, ozkost pogledov moža, protisemitizem in malomeščanski snobizem, tradicionalni pogledi na ženo in njeno vlogo v zakonu. Thérèse postane trpeči simbol prosvetljene ženske, ki je ujeta v krempljih patriarhata. To vse lahko najdemo v knjigi. Junakinja filma pa je ženska, podobna Thérèse, ne pa sama Thérèse Desqueyroux. Ko izgubimo njen notranji monolog, izgubimo dušo zgodbe. Ta duša je sama Thérèse, ki jo spoznamo skozi njene lastne besede in prijateljske oziroma prizanesljive opazke avtorja.
Ko jo v romanu Bernard po sojenju zapre v sobo, ona pa neha jesti in vstajati iz postelje, smo priča tistemu, kar se dogaja v njeni glavi. Medtem ko jo v postelji trese mrzlica, v mislih ustvarja podrobno sliko izmišljenega življenja v Parizu, dnevov v bistrojih, polnih bistrih mladih ljudi. Neki književnik jo spodbuja, naj napiše knjigo: "Takšen dnevnik sodobne ženske bi priobčili v naši reviji," ji pove izmišljeni literat. Zavrne mladeniča, ki zaradi nje trpi. Mauriacova Thérèse je živahno bitje, tudi ko leži tiha, potrta in sama. Tudi ko je njena fizična podoba ohromljena, ostane vitalen lik.
V Millerjevem filmu lahko gledamo njeno propadanje le od zunaj. Čutimo, da se v njenih mislih veliko dogaja, ampak več kot namiga ni. Vse je pridušeno in skrito za masko mučenice. Namesto kompleksnega človeškega bitja dobimo ikono ženskega trpljenja. Mauriacova Thérèse je simbol emancipirane ženske, predvsem pa je bogat lik.

Franjujeva Thérèse
Film Georgesa Franjuja Thérèse Desqueyroux iz leta 1962 je poskušal rešiti to težavo. Scenarij so napisali Mauriac skupaj s svojim sinom Claudom in režiserjem Franjujem. V nasprotju z Millerjevim filmom zadrži tako strukturo kot, deloma, Thérèsin pripovedovalski glas. To je precizen, vizualno simetričen, asketski črno-bel film, ki vsebuje temačno poetičnost, ki je ni v prozaični Millerjevi različici. Franju ga je posnel v glavnem v srednjih planih, skoraj brez bližnjih posnetkov, celo posnetkov junakinje ne, tako da ustvari dobesedno distanco med gledalcem in liki. To distanco naj bi izpolnil notranji monolog Thérèse, ki ga govori igralka Emmanuelle Riva, tako da vidimo ali vsaj slišimo, kaj se odvija za masko.
Riva je odlična Thérèse z obrazom, ki ni toliko lep, kot je očarljiv, in ki izraža neomahljivo inteligentnost, kar je ustrezno, saj je prav njena inteligentnost tisto, zaradi česar se njen mož in drugi ljudje okrog nje počutijo neugodno. Tu je tudi Edith Scob s svojo eterično, skoraj nadnaravno androgino lepoto v vlogi Anne, Bernardove polsestre, v katero je Thérèse morda zaljubljena. V Millerjevem filmu Gilles Lellouche igra Bernarda kot podeželskega grobijana, ki ni brez šarma. V Franjujevem filmu je Philippe Noiret v tej vlogi kot velik dojenček, ki se nenehno boji smrti. Prizor, v katerem ga Thérèse s tihim gnusom opazuje med obedom, je zasluženo slaven.
Vseeno Franjujev film deluje občasno preveč slovesno. Deluje malo akademsko, kot zelo korektna priredba klasičnega romana. Franju nas ne zmore, morda tudi ne želi, tako približati junakinji kot knjiga. Zgodbo Thérèse Desqueyroux se da prenesti na platno le v svojem obrisu. Franju pa ta obris izpolni bolj, kot ga je izpolnil Claude Miller. Končno je to verjetno najboljše, kar se s tem romanom lahko stori.