Tod so pred več kot 90 leti, po podpisu Rapalske pogodbe med kraljevino Italijo in kraljevino SHS 1920 leta, nekdaj žirovski in ledinski krpani tihotapili oziroma tovorili ne samo sol, kot je to mojstrsko opisal moj nekdanji profesor Tomaž Pavšič v svoji knjigi "Ob stari meji", ampak tudi sprožili odpor proti italijanskim izganjalcem vsega, kar je bilo slovenskega. Rapalska meja je, kot ugotavlja Pavšič, bistveno spremenila življenje v teh krajih, saj je presekala običajne poti in mnoge prebivalce odrezala od virov zaslužka, nekateri pa so s kontrabantom, kot je to običaj v vseh vojnah, tudi obogateli.

Območje južno od Alp je bilo v zgodovini zaznamovano s številnimi bitkami in različnimi strateškimi interesi. Stari Rimljani so z lesenim obzidjem imenovanim Claustro Alpium luliarum tod branili vzhodne meje imperija pred barbari, Napoleon je z vdorom v furlansko nižino uspešno osvojil Dunaj in Avstro-Ogrsko, med prvo svetovno vojno so sile antante upale, da bodo Italijani s prebojem soške fronte ponovili Napoleonov podvig in spravili habsburško monarhijo na kolena, po koncu prve svetovne vojne so Italijani tu zgradili sistem betonskih utrdb, znanih pod imenom Alpski zid, kraljevina Jugoslavija pa je na to odgovorila z gradnjo utrjene Rupnikove linije. Samo v prejšnjem stoletju so zgodovinarji na tem prostoru zapisali najmanj 15 različnih mejnih razmejitev med italijanskim, nemškim in slovanskim svetom.

Rapalska drama se je začela pravzaprav 5. novembra leta 1920, zvečer na beograjski železniški postaji. Malo pred odhodom vlaka Simplon Express, s katerim je delegacija kraljevine SHS odpotovala v italijansko letoviško mesto Rapallo, se je v železniški vagon povzpel francoski poslanik v Beogradu Fontenay in presenečenemu zunanjemu ministru dr. Anteju Trumbiču zagrozil, "da če ne bo podpisan sporazum o meji med obema državama, bosta Francija in Velika Britanija dali Italiji proste roke, tako da bo razpolagala z ozemljem, ki ji je bilo priznano z londonskim paktom leta 1915." S to viteško akcijo (v narekovaju) sta obe veliki sili prisilili kraljevino SHS, ki je imela odprtih kar šest mejnih vprašanj, notranje pa je bila preluknjana kot "kak prežgan kovaški meh", kot bi dejal naš pokojni primorski rodoljub in pisatelj Saša Vuga. Teden dni pozneje, 12. novembra 1920, je zunanji minister Trumbič po napetih pogovorih izpil še zadnjo čašo grenkega pelina in s solzami v očeh podpisal tako imenovani rapalski diktat oziroma novo ozemeljsko razmejitev med obema državama v skladu z italijanskimi strateškimi interesi. Kraljevina SHS, čeprav je iz prve svetovne vojne izšla kot zmagovalka, je, kot je pokazal potek pariške mirovne konference 1919, ostala brez pravih prijateljev. Velika Britanija in Francija sta v skladu z rekom, "da je sporazume pač treba spoštovati", privolili v italijanske ozemeljske zahteve, ameriški predsednik Wilson, ki je na pariški mirovni konferenci poskušal neuspešno brzdati italijanski imperializem, pa je prav med potekom pogajanj v Rapallu izgubil predsedniške volitve, s čimer je vlada v Beogradu izgubila še zadnjo oporno točko. Namesto da bi se na primeru Slovenije uresničilo načelo samoodločbe narodov, ki ga je propagiral "tata" Wilson, kot ga je imenoval tržaški politik Tuma, so velike sile na pariški mirovni konferenci zavrnile slovenske oziroma jugoslovanske zahteve, ki jih je oblikoval predvsem dr. Anton Korošec, da bi po vzoru na vsiljeni koroški plebiscit razpisali tudi plebiscit o usodi Primorske. Medtem ko je Wilson trmasto vztrajal pri izvedbi plebiscita na Koroškem, ki so ga Slovenci izgubili prav ob začetku pogajanj v Rapallu, je z isto trdovratnostjo odklanjal zahtevo za izvedbo plebiscita na Primorskem, ki bi ga Slovenci prav gotovo dobili.

Z rapalskim diktatom so dokončno propadla tudi načela tako imenovane nove diplomacije, ki jih je na mirovni konferenci propagiral Wilson. V zameno za diplomatsko priznanje se je kraljevina SHS odpovedala približno tretjini slovenskega etničnega ozemlja in četrtini slovenskega prebivalstva. Skupaj je pod oblast Italije prišlo skoraj milijon Slovencev in Hrvatov. Časopis Slovenec je takrat zapisal, "da je sporazum razkosal naš narod na tri dele in presadil najbolj prebujene sinove iz prejšnje v še večjo sužnost".

Rapalski diktat je bil spočet 26. aprila 1915 v Londonu. Takrat so v zavetju tišine britanskega Foreign Officea poslaniki Francije, carske Rusije in Italije pod taktirko britanskega zunanjega ministra Greya podpisali tajni londonski sporazum, ki je v zgodovinopisju poznan kot londonski pakt. Z njim so članice antante, ki jim v prvem letu prve svetovne vojne na bojiščih ni kazalo najbolje, za ceno slovenskih, hrvaških in deloma tudi albanskih in grških ozemelj zvabile Italijo v vojno na svoji strani. Z londonskim paktom, ki je bil sprva tajen, so Italiji prepustile Gorico s celotno Gradiško, Trst, celotno Istro, Kvarner brez Reke, velik del Dalmacije z otoki, Valono in Dodekaniške otoke. Italijanski zunanji minister Sonnino je na pariški mirovni konferenci vztrajal pri mejah londonskega pakta, čeprav so bile v popolni opreki z načeli Wilsonove samoodločbe narodov oziroma z 9. točko njegovega mirovnega programa 14 točk, v skladu s katerimi bi morala meja med Italijo in Jugoslavijo oziroma kraljevino SHS potekati v skladu z jasno razpoznavnimi jezikovnimi oziroma etničnimi mejami. Po drugi strani je Italija vztrajala pri tako imenovanih strateških mejah, ki jih je oblikoval sardinijski generalni štab že leta 1866, Italija pa jih je tajno vključevala v svoje strateške načrte, čeprav je bila še ob začetku prve svetovne vojne uradno članica trojne alianse, ki so jo sestavljale Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija. Italijanska diplomacija je londonski pakt opravičevala z obstojem sovražne avstro-ogrske monarhije. Čeprav je ta ob koncu prve svetovne vojne razpadla, italijanska diplomacija od njega pod vplivom naraščajočih italijanskih nacionalistični sil ni odstopila. Njihovo geslo še pred začetkom velike vojne je bilo "Trentinsko - Trst", ki je bilo v skladu z zahtevo iredentističnega gibanja, da morajo vsa območja, kjer živijo Italijani, pripasti Italiji. Predsednik Wilson je med pariško mirovno konferenco dejal, da ta teza ne drži, ker bi sicer New York, ki je bil takrat mesto, kjer je živelo največ Italijanov, moralo biti del Italije, ne pa ZDA. Naredil pa tako kot Levstikov minister Gregor, prav nič.

Meja med Italijo in Jugoslavijo bi morala v skladu z Wilsonovim mirovnim načrtom potekati vzdolž Gregorčičeve zelene solze, to je reke Soče. Trst sta Velika Britanija in carska Rusija ponudili Italiji že avgusta 1914, le nekaj tednov po začetku prve svetovne vojne. Kakšna bo italijanska okupacija, so Primorci občutili že nekaj tednov po izbruhu vojne. Italijanski izganjalci Slovencev so junija 1915, potem ko so doživeli v spopadih z avstrijsko vojsko hud poraz pod planino Petrovč v zgornjem Posočju, na Idrskem v znak maščevanja po načelu desetkanja ustrelili šest nedolžnih domačinov. Italijanska vojska je že dan po podpisu premirja v Vili Gusta v Padovi 2. novembra 1918 leta začela v imenu antante zasedati slovenska ozemlja, in to celo preko črte londonskega pakta. Italijanska vojska se je iz domnevnih osvoboditeljev sprevrgla v odkrito okupacijsko silo, ki je imela namen zasesti ne samo Ljubljano, ampak tudi Dunaj. Pri tem je polkovnik House, ki je bil najtesnejši Wilsonov zaupnik, mimo predsednika, ki je poskušal nekaj časa brzdati italijanske ozemeljske apetite, za njegovim hrbtom podpiral italijanske iredentistične zahteve. House je slovenskega političnega prvaka Korošca prepričeval, po domače bi temu rekli "farbal", da so Američani na njihovi strani in da bo imela končno besedo mirovna konferenca. Italijanska vojska je kljub zagotovilu poveljujočega generala Rorettija, "da bodo imeli Slovenci pod Italijo še več šol kot pod Avstrijo", na zasedenih ozemljih razglasila izredno stanje, začela omejevati uporabo slovenščine in prodajo slovenskih časopisov ter odstavljati slovenske župane in uvajati popolno okupacijsko oblast. S tem se je začela uresničevati zlovešča preroška napoved predsednika slovenske vlade dr. Janka Brejca na srečanju s predsednikom Wilsonom junija 1919 v Parizu: "Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant, v prevodu, pozdravljen Wilson, umirajoči Slovenci vas pozdravljajo." Wilson je besede predsednika takratne slovenske vlade o tem, da jih antanta osvobaja, sočasno pa reže na koščke, vzel na znanje, vendar pa se nanje ni konkretno odzval.

Italijanska vojska je po zlomu Avstro-Ogrske zasedla več ozemlja, kot ga je dobila s tajnim londonskim paktom, s čimer je potrdila mnenje nemškega kanclerja Bismarcka: "Italija je izdajalska sila, ki ima večja usta kot želodec." Okupacije je bila podlaga za začetek dvostranskih pogovorov med Italijo in kraljevino SHS, ki jih je predlagal poleti leta 1920 politično in zdravstveno vse bolj obnemogel predsednik Wilson.

Italija je v skladu z Rapalsko pogodbo dobila mejo, ki je presegala meje londonskega pakta. Meja je, kar zadeva Slovence, potekala po črti londonskega pakta nekako do vrha Porezna, nato je zavila proti vzhodu, tako da so Italiji pripadli Notranjska do Logatca, kjer je rapalska meja še danes dobro vidna ob glavni cesti in kjer še vedno stoji obmejna stražnica, ter Postojna in Snežnik. Takratni italijanski zunanji minister grof Carlo Sforza, ki je bil med vojno italijanski poslanik pri vladi kraljevine SHS in je veljal za Pašičevega prijatelja, takrat ni zaman zapisal ,"da je nova meja strateško še bolj popolna, kot je bila nekdanja meja rimskega imperija". Zato, da je razen Zadra in otokov Cres in Lošinj, ki so pripadli Italiji, obvarovala večji del Dalmacije, je kraljevina SHS žrtvovala tretjino Slovenije. Že pred podpisom tako imenovanega rimskega pakta aprila 1918. leta, ki naj bi oznanil prijateljstvo med Italijani in Jugoslovani, je Trumbič takrat še v svojstvu predsednika Jugoslovanskega odbora v Londonu, Italijanom med pogajanji brez vednosti Slovencev ponudil zato, da bi rešil Dalmacijo, Trst in Gorico z Gradiško. V še večji odstop pa je privolil na pogovorih v Rapallu. Glede na to, da je imela kraljevina SHS takrat odprtih kar pet mejnih vprašanj, beograjske politike pa so zanimale predvsem meje z Albanijo, Bolgarijo in Madžarsko, smo bili Slovenci in Hrvati takrat na milost in nemilost predani Italiji. To dokazuje tudi to, da na primer niti v tajnem londonskem paktu niti v poznejši Rapalski pogodbi ni niti enega člena, ki bi omenjal obvezo Italije, da slovenski in hrvaški manjšini zagotovi vse pravice, medtem ko je bila kraljevina SHS že v okviru pariškega mirovnega sporazuma obvezana, da spoštuje pravice manjšin. Italiji kot veliki sili teh določb ni bilo treba podpisati. Po drugi strani so bile v rapalskem sporazumu maloštevilni italijanski manjšini zagotovljene takrat najvišje človekove pravice na svetu.

Zaradi zgodovinske objektivnosti je treba poudariti, da so italijanski socialist ter del liberalcev v razpravi v italijanskem parlamentu ostro nastopili proti predsedniku vlade Giollitiju, ker v rapalskem sporazumu ni bilo manjšinske klavzule. Zunanji minister grof Carlo Sforza je trdil, "da je raven italijanske politične kulture tako visoka, da takšne garancije sploh niso potrebne". Italijanska liberalna demokracija je bila takrat že močno načeta, nastopajoči fašizem pa je že kazal ostre zobe. Resolucijo o tem vprašanju je zato podprlo kar 253 poslancev, 14 jih je bilo proti, socialisti pa so glasovanje bojkotirali.

Italijanski zasedbi in priključitvi Primorske in Istre in dela Dalmacije po rapalski pogodbi je sledil še pred nastopom fašizma porajajoči teror, ki se je izpričal v požigu slovenskega narodnega doma v Trstu, ki je bil nekakšna generalka za nastop fašizma v Italiji, ter poznejši Gortanov in oba tržaška procesa, ki so ju s fanfarami priredili fašistični požigalci svobode. Potreben je bil pravi Spartakov pogum iz starega Rima, da so se novodobni slovenski sužnji v obliki ilegalnega delovanja tajne odporniške organizacije TIGR uprli fašističnim zavojevalcem.

Še ob koncu druge svetovne vojne je grof Carlo Sforza trdil, da je bil rapalski sporazum legitimen, saj je bil sklenjen pred nastopom fašizma. Narodnoosvobodilni boj, delovanje 9. korpusa NOV Slovenije na okupiranih ozemljih med drugo svetovno vojno, ki so mu dali najvišje ocene tudi v zavezniških štabih, ter odpor tisočev Bevkovih čedermacev, je omogočil Primorcem, da so se po drugi svetovni vojni priključili matičnemu narodu. Zadnje veliko priznanje so 9. korpusu dali v Washingtonu, ko so na vojaško parado v Pentagonu ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne povabili 9. korpus kot edino zavezniško vojaško formacijo iz srednje in vzhodne Evrope.

Brez Primorske, brez izhoda na morje, bi bila neodvisna Slovenija praktično nemogoča. Nova socialistična Jugoslavija je izgubila Trst in Gorico, ne samo zaradi takrat prevelike odvisnosti od Stalina in Sovjetske zveze, ampak predvsem zaradi strateških vzrokov. Angleški delegat na pariški mirovni konferenci Harold Nicolson je v svoj dnevnik po pogovoru s članom jugoslovanske delegacije Bogomilom Vošnjakom že 1919 leta zapisal: "Idioti, zahtevajo Trst!"

1947 leta je bila podpisana Pariška mirovna pogodba med Jugoslavijo in Italijo, s katero je za vedno prenehal veljati rapalski sporazum, 1977 leta pa so bili v teku priprav na helsinško konferenco in varnosti in sodelovanju v Evropi, ki je bila znanilka detanta oziroma normalizacije odnosov med obema blokoma v Evropi, podpisani Osimski sporazumi. Ti so dokončno rešili mejno vprašanje med obema državama. Helsinški sporazumi določajo, da so meje v Evropi nedotakljive in da jih je mogoče spreminjati samo s pogovori. Razglasitev neodvisne Slovenije bi bila brez Osimskih sporazumov, ki jih je podpisala nekdanja SFRJ, mnogo težja oziroma celo nemogoča, saj bi se med obema državama ponovno odprlo vprašanje meja. Potem ko je razpadla SFRJ in sta Slovenija in Hrvaška razglasili neodvisnost, so namreč nekatere skrajne nacionalističen stranke v Italiji poskušale potihoma znova načeti to vprašanje. Tako je bilo mogoče razumeti nekdanjega predsednika italijanske vlade Silvija Berlusconija, ki je v nekaterih izjavah začel obujati duh rapalskega sporazuma.
Ameriški državni sekretar Warren Christofer je po pogovorih z zunanjim ministrom Lojzetom Peterletom v Washingtonu maja 1994 na moje izrecno vprašanje, kakšno je stališče administracije do ozemeljskih zahtev, ki jih postavljajo nekateri člani nove italijanske vlade do Slovenije in Hrvaške odgovoril (citiram): "Podpiramo ozemeljsko celovitost Slovenije in mislimo, da je meje treba spoštovati. ZDA odločno podpirajo ozemeljsko celovitost Slovenije v okviru sedanjih mej." (konec navedka).To je bilo prvo javno in jasno zagotovilo ZDA novi neodvisni Sloveniji glede nedotakljivosti njeni meja.

Glede na to, da so imele ZDA od pariške mirovne konference 1919 naprej eno od odločujočih svetovnih vlog in da so še naprej vodilna svetovna velesila, je stališče Washingtona do obstoja neodvisne Slovenije zelo pomembno. Naš drugi temeljni kamen je Evropska unija oziroma njen obstoj. To je zagotovilo, da bo v Evropi zmagal duh sodelovanja, da nas bodo po Prešernovih verzih meje združevale, ne pa delile in da ne vrag, le sosed bo mejak. Upajmo, da so duhovi preteklosti, ki so pripeljali tudi do rapalskega diktata in vseh krivic, ki jih je le-ta povzročil, trdno in za zmeraj zaprti v neprebojne steklenice.

Naj živi svobodna Primorska.
Naj živi svobodna in neodvisna Slovenija.

^{Uroš Lipušček je bil slavnostni govornik na slovesnosti ob vseslovenskem pohodu po poteh ob rapalski meji. Objavljamo njegov nagovor udeležencev.}