doktorat Jurija Selana, o katerem je treba kaj reči. To ne bo šlo takole v enem zamahu, saj gre za obsežno branje.

Ne samo v smislu volumna, doktorat ima okroglih 450 strani. Širina mišljenja, navezave, izpeljave in sklepi kličejo k spoštovanju. Gre za filozofijo umetnosti in likovno teorijo.

Bodimo dolgočasni: Selan je sicer po osnovni izobrazbi akademski slikar, dela pa na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Ampak njegova "Likovna umetnost med primarnim in sekundarnim diskurzom" je mestoma tudi zabavno branje.

Vstopi namreč profesor Ničnevidi, spoznamo ga na strani 71. Profesor je bil gost posveta na temo Umetniško delo in diskurz. Selan je bil zadolžen, da nemškega profesorja skupaj z njegovimi študenti popelje po Narodni galeriji. Profesor se je skupaj s svojimi študenti že doma temeljito poučil o tem, kaj bodo v Narodni galeriji videli.

In so šli okoli. Profesor je videl stvari, o katerih je bil poučen še od doma, videl je pa tudi nekaj kosov na prvo, na »suho«, ja… brez teksta. Zbegan se je obrnil k Selanu in mu povedal, da ničesar ne vidi, ker o teh delih ničesar ne ve.

Zdaj je bil zbegan Selan. Twilight Zone! Rdeče lučke! WTF?!

Profesor verjame, da je samo kontekst umetnost. Da je umetnost v resnici kon-tekst. Da ni razlike med Michelangelovim Davidom in brezobličnim kosom marmorja. Razliko vzpostavi šele kon-tekst (ne pa neki kipar, ki sliši na ime Michelangelo). Profesor Ničnevidi ni prebral kolumne Umetnina in kontekst. Če bi jo, bi morda imel preblisk. Morda bi spoznal, da je žrtev »pokvarjenih« in da sam spada v kategorijo »šašavih in zmedenih«. Selanu se je namreč reakcija profesorja Ničnevidi zdela iskrena. Res ni nič videl.

Zdaj boste rekli, da gre za osamljen primer. Da gre za ekstrem.

Kaj pa če obrnemo optiko? Poiščimo drugačno situacijo, tako, ki je opisani nasprotna. Vzemimo torej umetnost, kjer »ne gre več za stvari« (če parafraziramo Germaine Greer). Predstavljajmo si strokovnjake in profesorje, ki se zgrinjajo okoli vloženega morskega psa ali lutk, oblečenih v SS-uniforme, ali »kioskov« in vpijejo: »Genialno!« Predstavljajmo si strokovnjake, ki so dali Turnerjevo nagrado modelu, ki je prižigal in ugašal luč v prazni sobi.

Prejšnji odstavek sploh ni hipotetičen. To se je zgodilo. Vsi ti strokovnjaki in profesorji so natanko profesor Ničnevidi, ki mu moramo dodati še skupino »pokvarjenih«.

Ja, Bacon in Eminova bi lahko sobivala. Problem je v tem, da establišment sodobne »Bacone« poriva v obskurnost. Gledamo samo »Eminove«.