Nimam posebnega razloga, da bi imel do Vladimirja Vladimiroviča zelo osebno stališče. Gospod ni moj predsednik. Dobro, priznam, ni mi simpatičen, ampak v nasprotju z mnogimi Rusi nisem tako zelo prepričan, da je prav Putin vir vseh, popolnoma vseh križev in težav, ki pestijo Rusijo v njenem vsakdanjem življenju. Zdi se mi, da se bo v zgodovino vendarle odpravil kot velik predsednik. Oprostite za morda neposrečeno primerjavo – ampak tudi Josif Stalin je bil velik. Po svoje. Zelo po svoje. In v Rusiji se še danes prepirajo o tej velikosti. Ne boste verjeli, kljub »zastoju« obdobja Leonida Brežnjeva se najdejo ljudje, ki sta jim Brežnjev in njegov »zastoj« všeč. Kot je bil po nekaterih raziskavah eden najbolj priljubljenih voditeljev – Jurij Andropov (sic!). Šef KGB-ja, ki se je boril z alkoholizmom sovjetskega človeka. In hitro po prihodu na oblast umrl. Načeloma bi moral tovariš izpolnjevati vse kriterije za konec lestvice priljubljenosti. Tudi Putina čaka usoda velikih in priljubljenih. Za nekatere bo rešitelj, veliki stabilizator. Za druge navidezni borec proti korupciji, dejansko pa njen kultivator, avtokrat in zatiralec pobud, ki niso v njegovem interesu.

O avtokraciji
Ni avtokrat, je Vladimir Putin dejal zbranim novinarjem in televizijskim kameram: "Če bi bil, leta 2008 ne bi odšel. Sami veste, kako lahko bi bilo spremeniti ustavo in ostati. Ampak nisem. <…> Nekateri mešajo demokracijo in trockizem. Anarhijo. <…> Ampak mi trockizma ne potrebujemo. <…> Menim, da red, disciplina, sledenje črki zakona niso v nasprotju z demokratično ureditvijo." Zveni znano, a ne? Pri tem je Putin, rekel bi, da zelo upravičeno, Zahodu prebral nekaj levitov na račun tamkajšnje demokracije.

Novinarski lakmus
Ampak veliko bolj kot mednarodne teme Putinove osme velike novinarske konference, ki so pritegnile toliko pozornosti svetovne javnosti, so bili zanimivi njeni notranjepolitični poudarki. Morda niti ne toliko politični kot tisti, ki zadevajo mentaliteto. Tukaj se namreč obvezno zgodi, da novinarji iz regij svojo nalogo razumejo v slogu glasnikov ljudstva. Preden začnejo govoriti o letini, kmetijski mehanizaciji, slabih cestah, draginji, nizkih plačah, sesutem zdravstvenem sistemu ruske province in pri tem dosledno uporabijo prvo osebo množine, saj vendar govorijo na podlagi prošenj državljanov oz. določenih družbenih skupin, predsedniku dajo kompliment. Mu prenesejo pozdrave. In pokorni sluga je ob tem silno zadovoljen. Za uravnoteženje se potem jedko oglašajo očitni kritiki in skeptiki. Takrat je predsednik manj zadovoljen. In s padanjem njegovega zadovoljstva postaja vse bolj mračen tudi njegov tiskovni predstavnik, Dmitrij Peskov.

"No, od Radia Eho Moskve pa v – Magadan," je siknil Peskov in posrečila se mu je imenitna šala. Eho Moskve je opozicijska radijska postaja in nadležno novinarko je Peskov zamenjal s kolegico iz mesta, ki iz sovjetskih časov slovi po svojih kazenskih kolonijah in kolimskem Gulagu. Ampak ... Magadanska kolegica je zavila z očmi, priznala predsedniku njegove moške atribute in se pozanimala, komu koristijo govorice o njegovih domnevnih zdravstvenih težavah. "Političnim nasprotnikom, ki skušajo ustvariti dvom o legitimnosti in opravilni sposobnosti oblasti. Na vprašanje o zdravju lahko odgovorim tradicionalno – ne boste dočakali," ni imel težav z odgovorom Putin. A povrnjeno dobro voljo so čez čas spet pokvarili. Kolegico iz Vladivostoka sta preveč zanimali korupcija in usoda odstavljenega obrambnega ministra Anatolija Serdjukova. "Kako vam je ime?" je novinarko vprašal Putin. "Marija." "Dobro, Maša, sedi." "Hvala ti, Vova." Hitri odgovor in tikanje novinarke sta povzročila eksplozijo, ki odmeva na spletu še danes. "Hostesa, vzemite mikrofon," je zarenčal Peskov.

Ples številk
Končujem tam, kjer bi bilo morda treba začeti. Pri uvodnih ocenah Vladimirja Putina o gospodarskem položaju Rusije. Predsednik je povedal, da je Rusija iz vode prišla suha. Kriza posledic ni pustila, rast bo 3,7-odstotna, dolg je majhen. Rusija že dolgo ni bila v tako dobri formi. Sociala se izboljšuje, skratka, vse je v redu. Podprto s številkami. Predsednik seveda ni komentiral opozoril najrazličnejših strokovnjakov in institucij, od guvernerja Centralne banke Rusije Sergeja Ignatjeva naprej, da rdečica ruskega gospodarstva ni rdečica zdravega dekleta, ampak prej znak bolezni. Da težave bodo. Da predvsem že so. Svet pokornega sluge je zaokrožen, pregleden, lep in dobro argumentiran. Vanj je mogoče verjeti – če ne živiš v Rusiji. Znanec iz nepremičninskih krogov mi je povedal, da naj bi se prodaja nepremičnin na Rubljovki, kjer živijo bogataši, skorajda povsem ustavila. Kriza? Naveličanost zaradi sosedov? Pomanjkanje vere v svetlo prihodnost domovine in postopna selitev v tujino? Bogokletno, zelo bogokletno …