Mati Terezija, za vse, ki nam je blizu zaradi svojega predanega služenja človeku, je bila tudi sama v temi, duhovni temi. Kar 50 let ni čutila Boga! Ob tem smo presenečeni! Le kako je desetletja zvesto sledila Božjemu klicu?! To se je zgodilo kmalu, ko je bila trdno prepričana, da je njeno poslanstvo med najbolj ubogimi in zavrženimi, med "odpadki družbe" na ulicah Kalkute! Vse to nam odkriva v svojih pismih, ki jih je pisala duhovnemu voditelju. Kakšna zvestoba in vztrajnost prvotni obljubi! Nihče si tega ni mislil, ko jo je gledal ure in ure zazrto v molitvi pred Najsvetejšimi v kapeli.

Njeni življenjepisci pravijo, da se je za odhod v misijone navdušila ob branju revije Katoliški misijon, kamor so pisali slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. Mati Terezija je bila vseskozi povezana s Slovenci. Rodila se je v Skopju leta 1970 albanskim staršem. "Živahno dekle, ki je vodilo skupino deklet Marijine kongregacije," se je je spominjal hrvaški jezuit brat Udović. Mlada Nežka, kakor so ji rekli, je prav v Skopju spoznala zavzetega delavca za misijone p. Jambrekovića. Ob njem se je navdušila za misijone. Leta 1924 je v Skopju postal škof Slovenec Janez Frančišek Gnidovec. Preden je mati Terezija odšla v misijone, ga je prosila za blagoslov. O njem pa dejala: "Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Rekel mi je: 'Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte'."

Mati Terezija, Gondja Bojaxhiu, je leta 1928 odpotovala najprej k sestram loretinkam na Irsko, skupaj s Slovenko Betko Kanjč iz Velike Nedelje. Skupaj sta bili nato še istega leta poslani v Bengalijo in začeli redovno formacijo v himalajskem pogorju v mestu Darjeeling. Tudi Betka, po novem s. Magdalena, kakor so ji dali ime ob uradnem vstopu v red, je delala med gobavci in zapuščenimi bolniki v misijonu Morapaj. Mati Terezija je o njej dejala, da je bila "čudodelna zdravnica". Čeprav jo je tudi vabila, da skupaj ustanovita nov red, pa se s. Magdalena za to ni odločila.

Mati Terezija je prelomni korak naredila kot ravnateljica šole. Med poučevanjem se ji je pogled prevečkrat ustavil na umirajočih in zapuščenih na ulici. Morala je slediti notranjemu glasu "Bodi moja luč!". Leta 1948 je zapustila sestre loretinke ter oblekla revno indijsko oblačilo, sari z modrim robom. Božja mati Marija ji je bila za zgled služenja Bogu in čistosti srca. Čez leto dni je sprejela k sebi svojo nekdanjo učenko Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni. Leta 1952 je odprla Dom za zapuščene umirajoče. Red se je hitro širil, najprej v Venezuelo, nato po vsem svetu. Pred dobrimi 30 leti so prišle sestre tudi v Ljubljano, kjer imajo na Ježici zavetišče za brezdomce.

Mati Terezija, ki osvaja z nesebičnim služenjem najbolj ubogim, je prejela tudi Nobelovo nagrado za mir leta 1979. Umrla je 5. septembra 1997 v Kalkuti. Danes ji sledijo sestre, bratje misijonarji ljubezni in številni laiki. Ni naključje, da jo je papež razglasil za svetnico ravno v letu usmiljenja. Preprosta, odločna, ki nikoli ni želela ugajati!

Brian Kolodiejchuk, vrhovni predstojnik misijonarjev ljubezni in vodja postopka za kanonizacijo matere Terezije, pravi, da je Kalkuta povsod: "Tako je mati Terezija pogosto govorila! Je svetnica za revne in bogate. V našem času, ki ga uničuje toliko nasilja, trdote srca, nezaželenosti, osamljenosti, je pokazala, da se zlo, ki ga nosimo v sebi, lahko odpusti."