Nekaj tednov nazaj je največji stranki uspevalo vse: za evropsko komisarko je uspela postaviti svojo članico, premier je prosto kadroval, v parlamentu ima tako veliko večino, da je iz parlamenta odstavil celo vodjo največje opozicijske stranke Janeza Janšo. Toda naenkrat se je vse preobrnilo na glavo. Ustavno sodišče je začasno razveljavilo parlamentarno izključitev Janeza Janše, predvolilne besede premierja Cerarja o visoki etični drži njegove prihodnje ekipe se spreminjajo v farso, SDS, ki so ga celo mediji odpisovali, je po javnomnenjskih anketah naenkrat spet najbolj popularna stranka.

Sodbe v zadevi Patria in Janševa pot v zapor so dramatično vplivala na volilne izide. Če torej ustavno sodišče razveljavi sodbo, se bo politični prostor na novo strukturiral. SDS bi s tem dobil široko legitimnost, ki bi znova vzpostavila politiko kot spopad med dvema poloma, med katerima lahko volivci izbirajo. Kar je pomembno za državo kot tako. Prvi princip demokracije je namreč ta, da prinaša vsaj dve izbiri, s tem pa vpelje nadzor nad potezami vlade. Kar je nujno, saj predsedniki, ki se imajo za mesije, izgubljajo stik z realnostjo in svoje poteze prikazujejo kot edine mogoče. Obstoj močne opozicije prinaša dvoje. Največja opozicijska stranka postaja kandidat za zmago na naslednjih volitvah, obenem pa tudi vladajoča stranka dobi možnost, da se zave svojega konca. Šele v državi, kjer vlado omejuje tudi strah pred porazom, bo ta strah deloval na njeno politiko.

Stranka, ki sama zase verjame, da je mesijanska, je gluha za kritike medijev in javnosti. In v programu najbolj etična stranka se je v dveh mesecih prelevila v klasično oblastniško stranko, ki verjame, da ji 35 poslancev daje absolutno pravico urejati državo po svoje.

Zato po svetu kot tudi v Sloveniji velja, da je najboljši garant demokracije obstoj močne opozicije, ki pomeni alternativo oziroma blagodejni korektiv vladajočim.