Po prvem se bodo prihodnji tedni odvijali takole: Nova Slovenija se bo vrnila k Šarcu in peterki na pogajanja, četudi vodstvo ve, da te stranke v takšni koaliciji ne bo. Čeprav bo dosegla vse in še več, bo na koncu, tik pred iztekom roka, Tonin za mnenje vprašal članstvo in to bo zanesljivo in jasno proti. Toda medtem se bo čas iztekel. Ostalo bo le še 48 peklenskih ur tretjega kroga izbire mandatarja, v katerem bodo stranke Šarčeve koalicije – seveda sta tu najpogosteje omenjeni SMC in SAB, redkeje LMŠ – kar same zelo hitro našle pot k zmagovalcu volitev.

Po drugem scenariju se Šarec zaveda, da je igra z Novo Slovenijo končana in bo vse sile zastavil za dogovor z Levico. Toda tudi v tem primeru bo težav toliko, da trdnega dogovora na koncu ne bo. Stranke so preprosto preveč različne – če je peterica relativno hitro našla skupne točke z Novo Slovenijo, potem je seveda jasno, da bo silno težko v slabih treh tednih sestavila novo besedilo, ki bo v pomembnih točkah diametralno nasprotno.

Toda Šarčeva leva sredina lahko kljub verjetnemu neuspehu pogajanj zahteva v parlamentu glasovanje o mandatarju. V tem primeru bi bila Levica v precepu. Če bi glasovala proti, bi se dejansko pridružila desni opoziciji in povečala možnosti Janše, da vendarle sestavi vlado – ali pa bi se uvrstila med ključne krivce za še ene predčasne volitve. Levica bi torej morala podpreti Šarca in pot do nove, čeprav morda formalno celo manjšinske vlade, bi bila odprta.

Oba scenarija temeljita na tveganih potezah v podaljšku tekme. S tem potrjujeta predvsem to, da politika na možnost novih volitev zelo resno računa. Po splošnem prepričanju bi imeli v tem primeru najboljše možnosti SDS in Levica, medtem ko bi zlasti manjše stranke težko znova prestopile parlamentarni prag. Toda dejstvo je, da se pri vsakih volitvah karte mešajo na novo. Pri odločanju pa igra pomembno vlogo dejstvo, da bodo zmagovalci vodili prihodnjo vlado.

Volivci torej ne izbirajo samo stranke, ampak iščejo tudi voditelje, ki so sposobni sestaviti vlado in potem relativno uspešno pripeljati mandat do konca. Ni seveda nujno, da imajo pri tem srečno roko. Razočaranj, predčasnih odstopov in razglašenih koalicij je bilo v zadnjih desetletjih veliko in preveč. Toda če se tokrat politična povolilna trgovina konča s polomom in nove vlade ne bo, je zelo mogoče, da bi bili volivci v drugem poskusu bolj preračunljivi.

V tem primeru pa lahko imata težave tudi obe potencialni favoritki – SDS, ki kljub zmagi ne more sestaviti vlade in Levica, za katero še vedno ni jasno, ali si v vlado sploh želi. Če bi se glasovi zbirali pri strankah, ki so dovolj sprejemljive za večino in bi prepričale, da lahko z najmanj težav in hrupa sestavijo novo koalicijo, bi bili pol leta pozneje izidi znova drugačni od napovedi in pričakovanj.

Zato je logično sklepanje, da bodo v tistih zadnjih peklenskih 48 urah tretjega kroga izbire mandatarja stranke vendarle skušale izpeljati prvi, drugi ali morda tretji scenarij, ki bi preprečil, da bi se jeseni znova znašle na volilni preizkušnji. Igra prestolov še zdaleč ni končana, samo čas za nove zamisli, kako razplesti povolilni vozel, se nepreklicno izteka.