Preseneča le, da se je stranka s tolikšno lahkotnostjo in s tako prepričljivo večino odrekla svojemu večnemu vodji, ki jo je pred petnajstimi leti potegnil s političnega obrobja.

Seveda je s tem reševala samo sebe. Pokazala je, da je Erjavec kot avtoritativni vodja pač objektivno krivec za vračanje DeSUS-a na margino in mu je brez trohice oklevanja izrekla nezaupnico. Še en dokaz, da je politik močan le toliko, kot njegov zadnji volilni rezultat. In še ena potrditev, da politika lahko odnese samo lastna stranka, ne pa politični tekmeci.

Povedano drugače: če bi Erjavec ostal predsednik, DeSUS po mnenju članstva ne bi več prestopil parlamentarnega praga. Prav nobenega zagotovila ni, da ga bo z Aleksandro Pivec, še eno politično novinko brez izkušenj na parketu državne politike. A si je s to menjavo očitno dovolj dobro organizirana Erjavčeva opozicija v DeSUS-u priborila še eno priložnost.

Zato niso utemeljeni strahovi, da bi se vsaj v prvi fazi stranka zaradi menjave vodstva razdelila in sprla. Pivčeva je, v nasprotju z Erjavcem, očitno v dobrih odnosih s predsednikom vlade, kar DeSUS-u zagotavlja relativno mirno plovbo do naslednjih volitev.

Večja dilema je, kaj se bo po Erjavčevem odhodu zgodilo v koaliciji in vladi. Edina očitna razlika med programoma obeh tekmecev za predsedniški položaj je bila namreč ta, da se je Erjavec ves čas otepal ministrstva za delo, Pivčeva pa trdi, da je to za stranko upokojencev ključni resor. Če bi upošteval zaveze nove predsednice, bi torej Šarec po Erjavčevem odhodu moral narediti rekonstrukcijo vlade in menjavo resorjev, tako da bi DeSUS dobil ministrstvo za delo, obrambno ministrstvo pa bi pripadlo drugi stranki.

Po tem, kar se je v parlamentu dogajalo ob glasovanju o ministrici Mlinarjevi, je sicer videti za večje ministrske menjave bolj malo možnosti. Ali sploh nobene. Kljub temu teden dni po tem, ko je opozicija napovedala "klinično smrt" koalicije in ko se je Matej Tonin že javno videl na mestu novega premierja, lahko pričakujemo protiudarec Marjana Šarca. Morda tudi v obliki mini rekonstrukcije, ki bi, če bi operacija uspela, lahko začasno strnila vrste koalicije. To seveda še vedno ni dovolj za večino v parlamentu, je pa dovolj za to, da ne more nastati "alternativna" vlada.

Kajti v dogajanju v DeSUS-u so zelo očitni odtisi interesov Marjana Šarca, čeprav sam to zanika. V tednih in dnevih pred kongresom je javno podprl Pivčevo in prav tako javno neusmiljeno polemiziral z Erjavcem. Nova predsednica se zdi kot iz priročnika stranke LMŠ: je pripadnica mlajše generacije, nima politične zgodovine, je pa po mnenju predsednika vlade "učinkovita" in ima v svojem resorju podporo "terena".

Ni nepomembno, da je SMC pred tem prevzel Zdravko Počivalšek, prav tako minister s podporo predsednika vlade in s podobnimi referencami: nima politične zgodovine, o njem javnost ve le, da se ukvarja z Yaskawo, Magno, turističnim holdingom ...

Zdi se, da bo fotografija Šarca z zavezniki na koncu mandata zelo drugačna od tiste z začetka. Odšel je Miro Cerar, odhaja Karl Erjavec. Na vrhove vladnih strank prihajajo politiki nove dobe, za katere ni jasno, kakšne politične barve in ideologijo zastopajo. Zato je lahko strankarsko predsedniško čiščenje za Šarca tudi dvorezen meč: nova vodstva namreč utegnejo imeti precej manj zadržkov do povezovanja z Janezom Janšo od njihovih predhodnikov. To ta hip morda ni pomembno, saj si nobena stranka ne more privoščiti, da bi zrušila vlado v drugem letu mandata. Lahko pa postane, če bi se v naslednjih mesecih vlada znašla v hudi blokadi odločanja v parlamentu.

Vprašanje ostaja: ali so torej izvolitev Aleksandre Pivec in pred tem izbor Zdravka Počivalška koraki k širšemu političnemu zavezništvu, ki ga je Šarec že nekajkrat napovedal, a se nikakor ne zgodi? SMC in Desus sta posebna zato, ker sta obe stranki na robu političnega preživetja, menjave na vrhu pa ju same po sebi ne bodo ohranile pri življenju. Ju lahko zavezništvo z večjo stranko, ki jo ankete uvrščajo na vrh lestvic priljubljenosti? Ali pa bi ju to dokončno odplaknilo s prizorišča?

V vsakem primeru je bliskovita zamenjava Karla Erjavca signal za razmislek predsednikom drugih, ne le vladnih strank, ki se na prejšnjih volitvah niso prav dobro odrezali.

Mimogrede: kako sta te dni Dejan Židan in Alenka Bratušek?