Bi serijsko nastopal na proslavah in pred razposajenimi množicami razdrl kakšno šalo? Bi zapletene družbene procese znal pojasnjevati s preprostimi izreki iz ljudske zakladnice? Bi na Instagramu objavljal selfije s svojih tekaških podvigov in z vsakodnevnih pasjih sprehodov?
In če vsega tega ne bi počel – bi tudi v tem primeru serijsko dobival volitve in več kot desetletje suvereno obvladoval politični prostor leve sredine?

Morda, čeprav osebnostne lastnosti politikov nove dobe ‒ domačih in tujih ‒ potrjujejo, da je obdobja državnikov starega kova nepreklicno konec. Z njimi izumirajo tudi veščine in tehnike, ki so v politično prakso vnašale predvidljivost in logiko.

Ko je po zadnjih volitvah nastajala vlada Marjana Šarca, so v zakulisju padale stave, kdaj bo iz množice majhnih strank, ki so si medsebojno jemale glasove, razlikovale pa so se samo po imenih predsednikov, nastala nova združena velika stranka. Po vzoru na Drnovškov LDS +, ki je na znamenitem blejskem kongresu formalno povezal štiri stranke, dejansko pa pogoltnil vse manjše tekmice takratne vladajoče liberalne demokracije. Spomnimo; združitveni kongres so izpeljali takoj po volitvah.

Stave so kazale, da bi tudi Šarec operacijo oblikovanja nove združene stranke – ali vsaj tesnega zavezništva ‒ lahko izpeljal zelo hitro. In da bi jo tudi moral, saj nad manjšinsko vlada nenehno visi grožnja predčasnih volitev. In še: tudi če bi razočarani poslanci manjših strank prestopali v konkurenčne poslanske skupine, bi bila nova tvorba v parlamentu bistveno močnejša od zdajšnjega LMŠ-ja.

Toda zgodilo se ni nič. Niti pred evropskimi volitvami, na katerih je Šarec še utrdil položaj, niti po njih. Še več: številna znamenja so kazala, da se trojka Šarec-Cerar-Bratušek ne zbližuje. Cerar ni postal kandidat za komisarja, Bratuškova je s solističnimi akcijami, med katerimi je tudi zadnja referendumska pobuda, pokazala, da še vedno ni opustila ambicij o veliki politični vrnitvi.

Karl Erjavec, ki je svojo upokojensko stranko po seriji resnih opozori, da se njegov čas v slovenski politiki izteka, kar sam priključil potencialnim zaveznikom liberalne sredine, je napovedal, da bo odločilna letošnja jesen. Menjava na vrhu SMC-ja je prvi znanilec tovrstnih sprememb. Zdravko Počivalšek, ki je neštetokrat dokazal, da ga zanimajo turizem, Magna in Yaskawa, bistveno manj pa strankarska politika in, mimogrede, delavske pravice, se zdi prehodna rešitev.

Počivalškov prihod je očitno razveselil SLS, NSi, celo SDS je našel dobro besedo za stranko, ki jo je v prejšnjem mandatu zasipavala z interpelacijami. Razlog je jasen: če pade Šarčeva vlada, to ne pomeni nujno predčasnih volitev. Teoretično ni nemogoče, da bi drugo vlado v istem mandatu sestavil SDS – če bi seveda vanjo vstopil SMC. S Cerarjem to ni bilo mogoče, s Počivalškom bi šlo bistveno lažje.

A na kongresu je bil tudi Marjan Šarec, ki je kazal, da ga veselo pričakovanje desnih strank pretirano ne skrbi. Nasprotno. S Počivalškom sta zagotavljala, da v vladi "odlično sodelujeta". Kar je seveda premalo za trditev, da je naslednji korak, ki vodi k tesnejšemu povezovanju, že pripravljen. Lahko pa domnevamo, da po kaosu zadnjih desetih let vendarle počasi prihaja čas, ko se bo politični prostor stabiliziral in utrdil.

Težava je, da v novi politiki ni veliko logike in predvidljivosti. Politiki pogosto vlečejo nesmiselne poteze, utapljajo se v prestižnih bojih, raje tvegajo hud poraz, kot da bi popustili tekmecem. V zgodbi o utrjevanju politične leve sredine je veliko, preveč neznank. Nejasni politični programi, ki segajo od ortoliberalnih idej do socialne levice. Narcisizem voditeljev strank, zakulisna moč socialnih demokratov, ki še vedno upajo na vrnitev na vrh, nezaupanje med ključnimi igralci, konec koncev tudi neizkušenost strankarskih operativcev.

Če strnemo: ni nujno, da se bo politični prostor na levi sredini očistil in povezal. A če se bo, je zelo veliko možnosti, da boste to lahko v živo spremljali na Facebooku ali Instagramu.