Morda je zato čas, da kaj rečemo še tisti, ki smo bili tistega večera v stavbi TV in ki smo dogajanje spremljali v živo, ali – kot bi rekel nekdanji govorec vlade za covid 19 Jelko Kacin – "v realnem času".

Sorodna novica Proticepilski protestniki vdrli v TV Slovenija

Ocene dogodka so, časom primerno, različne. Uradne izjave so bolj manj enake – obsodba nasilja in grobosti. Neuradne ali poluradne izjave, običajno v obliki tvitov ljudi iz druge politične vrste, bolj jasno povedo, kaj si v resnici mislijo: "novinarji RTV ste si sami krivi, kaj pa nenehno kritizirate vlado ..." ali "za vse več jeze in agresije ljudi so krivi ... in Tarča", ostre reakcije tokrat enotne novinarske srenje so bile nepotrebne, saj "Trohe pa res ni treba jemati resno" in še "sami ste krivi, ker niste pravočasno protestirali proti oblasti, ki vas tlači in ponižuje".

Oživeli so seveda tudi najbolj prikriti, tihi scenariji zarot, o katerih se šušlja le po vogalih in bifejih. Denimo: kako so izgredniki tako hitro našli studio informativnega programa, zagotovo jim je pomagal nekdo, ki dela na Televiziji. Ali pa: vdor se je zgodil prav na večer, ko je bil gost Odmevov zdravstveni minister Poklukar, tudi to ne more biti naključje.

Z vprašanji ni nič narobe, so logična in v resnici terjajo jasne odgovore. Prav nič ne kaže, da bi se razmere v državi umirile, prihodnje super volilno leto pa napoveduje še dodatno pregrevanje političnih strasti. A s tem se bo moralo ukvarjati vodstvo zavoda, takoj za tem, ko bo ugotovilo, zakaj je bila naša ekipa tistega večera v stavbi najmanj eno uro sama.

Za boljše razumevanje je treba povedati, da v večernih urah, po koncu Dnevnika, oddajo Odmevi pripravlja malo ljudi. Tistega petka nas je bilo po spletu naključij še manj, iz novinarskih vrst niti za prste ene roke. Prav tako po naključju smo bile v službi večinoma ženske – od turnusne urednice Klementine, realizatorke Dine, za zunanjo politiko zadolžene Ane, dežurne novinarke Eve, pa tudi za kamerami v studiu so bila tokrat v večini dekleta.

To sicer ni ključen podatek, je pa zanimiv za nadaljevanje zgodbe. Večer je bil takšen, kot že nekaj mesecev prej – pred vrati stavbe in pod našimi okni neznosen hrup, prepevanje, skandiranje. Delali smo, kot običajno, s slušalkami na ušesih, da bi vsaj malo ublažili kričanje o lažnivcih in venček večinoma domoljubnih pesmi (včasih so si v minulih mesecih kampiranja na Kolodvorski privoščili tudi kakšen dalmatinski šlager). Sestavljali smo oddajo, iskali zadnje vesti, pisali napovedi, vprašanja za goste, ravno sem se pripravljala na pogovor z ameriškim dopisnikom Andrejem Stoparjem o neurju, ki je prizadelo vzhodno obalo Amerike.

Sorodna novica Vdor v naše prostore je bil nasilen incident, ki se ne bi smel zgoditi

Klementina je prva opazila na sobnem monitorju, ki je povezan s studiem 3, v katerem delamo informativne oddaje, da se za mizo gnetejo Troha in njegova druščina. Nekaj trenutkov smo skupaj z Vesno, ki je v istem prostoru pilila besedilo tedenskega Utripa, gledale na zaslon z nejevero – nikoli, niti med vojno za Slovenijo, pri nas še ni bilo nasilnega vdora v prostore nacionalne Televizije. V naslednjem trenutku smo imele v rokah telefone. Poklicale smo policijo in urednice.

Nekaj sekund sem še kar pisala napoved za prispevek o neurju v ZDA. A hkrati sem sama pri sebi že sestavljala načrt, kako bomo, kljub izrednim razmeram, naredili oddajo. Niti za trenutek nisem podvomila, da nam ne bo uspelo.

Nisem vedela, kako so nasilneži vdrli v stavbo, koliko varnostnikov – če sploh – varuje stavbo, koliko časa bo trajalo, da bo prišla pomoč. Vedela sem le, da je naša ekipa premajhna, da bi se fizično postavila proti besneči skupini, ki je zahtevala "enega tehnika", da bi se neposredno vključili v program in končno povedali resnico o prevari epidemije in o antenah, ki da nam jih vstavljajo v nosnice.

Studio informativnega programa je v mednadstropju med pritličjem in prvim nadstropjem, kjer so naše pisarne. Ne da bi se posebej dogovarjali, smo večinoma ostali v svojem nadstropju in z vrha stopnic ali iz režije spremljali početje vse bolj glasne in razjarjene skupine. Mlajši kolegi so nemudoma vklopili telefone in dogajanje snemali.

Sama sem bila – priznam – v dvomih, koliko in kaj objavljati na družbenih omrežjih. Ali ni namen nasilnežev prav to, da končno dobijo pozornost javnosti, da opozorijo nase, po tem, ko njihovo štirimesečno bivakiranje pred stavbo RTV-ja ni zanimalo nikogar? Si bo nacionalna Televizija res dovolila, da jo terorizira skupina ljudi, ki se je na najbolj brutalen način priklopila na val zaničevanja javnega zavoda in medijev nasploh, ki ga je – seveda z jasnimi nameni – sprožila politika, pospeške pa dodala še epidemija?

Sorodna novica Gre za vztrajno rušenje vseh osnovnih postulatov sodobne demokratične ureditve

A novica je medtem že preplavila družbena omrežja. Gosta, ki sta prihajala v Odmeve, da bi govorili o bilanci turistične sezone, seveda v avtu nista spremljala Facebooka. Ko sem ju poklicala, da naj vstopita na zadnjem vhodu, ker so pri nas izredne razmere, sta bila presenečena. A gostovanja nista odpovedala.

V režiji smo slišali Troho, ki daje navodila: ko pride policija, se vržejo na tla in se za nobeno ceno ne pustijo zvleči iz studia. Tudi če pri tem umrejo, je zatulil in za njim vsi drugi. Medtem sem govorila z večino članov naše ekipe. Nihče ni bil prestrašen, nihče paničen. Vsi so se strinjali, da Odmevi bodo, da bomo oddajo pripravili in ne bomo dovolili, da nas nasilneži onemogočijo.

Producent Marjan je v avli nekaj po deveti uri pričakal policijo, ki je ugotovila, da je v studiu toliko agresivnih ljudi, da potrebujejo okrepitve. Minilo je še pet, deset minut. Trohova skupina je uresničila načrt – vrgli so se na tla in pustili, da jih policisti zvlečejo iz studia. Ko so odpeljali zadnjega, je bilo do 22. ure, ko se začenja naša oddaja, manj kot 20 minut.

S Klementino sva še enkrat popravili načrt oddaje, medtem so montirali posnetke zasedbe studia, Manica je poslala uradno stališče informativnega programa in sporočila, da v studio prihaja generalni direktor RTV-ja. Z Dino sva se dogovarjali, na katerih mestih sploh lahko zamenjamo goste, jih ozvočimo in pravočasno postavimo za mizo. V polurni oddaji smo objavili štiri različne teme, nastopilo je pet različnih gostov, vklop iz Washingtona smo naredili v živo.

Pod črto: natančno ob 22. uri je stekla špica Odmevov, v kateri ni bilo niti ene tehnične napake. Vsi so prav v studiu 3, ki ga še niti nismo utegnili dobro prezračiti, od snemalcev do hladnokrvne in učinkovite asistentke, delali zbrano in zavzeto. Nihče med zasedbo ni odšel domov, vsi so ostali mirni in vsi so opravili svoje delo, tako kot je treba.

Lahko bi rekli: pa kaj, to je pač vaše delo, za to dobivate plačo. Res je. Nič takega nismo naredili, kar ni v opisu naših del in nalog. Je pa odpovedalo vse drugo. Med drugim družbena toleranca do nasilja, strpnost in spoštljivost v medsebojni komunikaciji, razumevanje vloge medijev in nacionalne RTV v demokratični družbi in zavedanje, da imajo pravice svoje meje, kadar posegajo v svobodo drugih. K temu lahko dodamo še obveznost vodilnih, da so zaposleni pri svojem delu varni.

Naša ekipa je tisti večer svoje delo dokončala. Naslednja ga morda ne bo mogla več.