Drži, da so bila pričakovanja na začetku mandata nizka in da je bila to izhodiščna prednost. Dejstvo je, da je ta čas denarja dovolj in da se vladi ni treba mučiti z osovraženimi varčevalnimi ukrepi. Prav tako ni dvoma, da se nobeni stranki vladne peterice ne mudi na nove parlamentarne volitve in da zato tudi najhujše krize ‒ zadnja z odhodom ministra Prešička ‒ niso zamajale koalicije.

Res je tudi, da se Šarcu obrestujejo leta javnega nastopanja. Govori preprosto in razumljivo tudi tistim, ki politiko in politike prezirajo in ki bi nekega dne lahko tvorili jedro slovenske različice rumenih jopičev. Torej prav tistih, ki jih v svojih zadnjih zapisih napoveduje nesojeni premier Janez Janša.

Priljubljenost premierja in vlade, čeprav ta lahko ‒ tudi zaradi zdaj vse večjih pričakovanj ‒ zelo hitro strmoglavi, Janševih zloveščih napovedi ne potrjuje. A če že ni pravi čas za revolucijo, je hkrati vse bolj očitna evolucija slovenske politike. Na generacijskem prelomu, ki se ni začel v državnem vrhu, saj bolj ali manj glasno že nekaj let poteka tudi v tradicionalnih strankah, gradi zlasti Šarec.

V govoru ob praznovanju obletnice plebiscita je zbrano elito osamosvojiteljev v dvorani šokiral s podatkom, da je najpomembnejši dogodek v zgodovini slovenske državnosti spremljal kot osnovnošolec po televiziji. V parlamentu je ob ustavni obtožbi spomnil, da je bila njegova edina povezava z rdečo zvezdo tista na pionirski čepici v prvem razredu osnovne šole.

Na bioloških zakonitostih utemeljeno dejstvo, da se morajo starejše generacije sčasoma umakniti mlajšim, ni dovolj za resen politični program. Šarec se sklicuje na svojo mladost zato, ker s tem pripoveduje, da nima nič s tranzicijskimi spopadi in anomalijami. To seveda samo po sebi ne zagotavlja, da bo njegovo ravnanje drugačno, bolj etično, kompetentno in državniško. Je pa očitno dovolj, da je pomembno velikemu deležu razočaranih volivcev, ki že dobro desetletje zaman iščejo rešitve v novih obrazih, vsaj začasno vrnilo upanje.

Šarec seveda ni edini znanilec nove dobe. Nestrpnost mlajše generacije politikov je najbolj očitna v Novi Sloveniji, najprej z umikom simbolične mame stranke, Ljudmile Novak, in zdaj očitno tudi očeta, Lojzeta Peterleta. Bolj natančen pogled zlasti v drugo kadrovsko vrsto pokaže, da je tudi današnja socialna demokracija popolnoma drugačna od tiste pred več kot petnajstimi leti, ko je prenovo napovedala skupina mladih iz kroga takratnega ideologa Igorja Lukšiča.

Očitki o ravnanju državnega sekretarja SD-ja Jana Škoberneta na kulturnem ministrstvu potrjujejo, da novo ne pomeni nujno tudi bolje. A da se pomemben del stranke skuša čim bolj otresti političnih staršev, ni nobenega dvoma. Pravzaprav se generacijsko doslej ni prelomil samo SDS, v katerem je mlajši del stranke, Anže Logar, Žan Mahnič, Eva Irgl, v popolnem sozvočju z idejami in dejanji predsednika z najdaljšim stažem.

Šarec, ki je sicer, kot je znano, skrbno in natančno preučeval pomembne politične osebnosti slovenske tranzicije, tudi zdajšnjega vodjo opozicije, je prvi politik nove generacije na najvplivnejšem položaju v državi. Njegov strmi vzpon se lahko konča tudi z bolečim padcem. Kljub temu za politične očete in dede ni več ključno vprašanje, ali in kdaj se bodo umaknili, ampak kako. Če prehod poteka gladko in sporazumno, lahko ohranijo pomemben vpliv in dediščino. Če ne, so spremembe boleče in mučne. Za tiste, ki morajo oditi, in za neizkušene novince, ki brez potrebe ponavljajo napake svojih predhodnikov.

Z evolucijo politične ponudbe se bo seveda spreminjala tudi celotna družba. Morda bo to najbolj očitno takrat, ko bomo med najvplivnejšimi novimi fanti videli tudi kakšno dekle.