Ob dramatičnem rahljanju dopustnega in razraščanju nestrpnosti, nespoštovanja v slovenskem javnem prostoru, ko tudi najvišji predstavniki oblasti ne zmorejo nedvoumne obsodbe petkovega incidenta, vse to dogajanje – žal – ne preseneča. In to vsekakor ni dobra novica.

Zadnje dni tako beremo, poslušamo, dobivamo sporočila, da smo si to celo zaslužili, da bi nas morali še bolj prestrašili, da smo si pravzaprav sami krivi, ker da smo že tako poročali in da širimo lažne novice. Če bi torej drugače, za nekoga všečno poročali, bi bil potem takšen nasilni vdor bolj nesprejemljiv? Poskusi relativiziranja, opravičevanja petkovega dogodka so izjemno nevarni in lahko razmere še zaostrijo, saj grožnja, ki smo ji bili izpostavljeni, ni bila več le verbalna – in teh že dolgo ne preštevamo več –, ampak fizična, nasilna.

In to zato, ker med drugim nismo hoteli razglasiti, da novi koronavirus ne obstaja. Kaj bo naslednja zahteva, ki bi jo morali izpolniti, ker ima menda vsak, ki nas plačuje, pravico to zahtevati? A kaj vse plačujemo s prispevki in davki? Šolstvo, zdravstvo, pravosodje, policijo, vojsko ... Navsezadnje tudi politiko, vlado, ki kroji protikoronske ukrepe. Ko kaj ne gre po načrtih, smo postali mediji preveč priročen strelovod za metanje peska v oči, za beg od odgovornosti.

Da bi komur koli privoščili, da je zaradi svojega dela nenehna tarča žaljivk, nadlegovanja, diskreditacij in da mora na delovnem mestu sprejeti še možnost nasilnega vdora, je nesprejemljivo.