Grem nazaj v leto 2004 in citiram, kar je tedaj zapisal kolega Dejan Steinbuch pod naslovom Te igre je konec (izšlo tudi kot zbirka komentarjev Prva beseda, Zbirka Promenada, 2004).

"Konstrukt, s katerim je politik želel kompromitirati urednika, je razgalil cesarja. Največje razočaranje je Janša: obnaša se kot slon v trgovini s porcelanom … Seveda, če politika išče krivca za svoje proceduralne napake, če pri tem odkrito sesuva avtoritete ustavnega sodišča, potem za kapitalni odstrel ostanejo samo še novinarji in uredniki. Ko politika izkorišča neposredni televizijski prenos za osebni obračun z enim izmed pomembnejših medijskih urednikov, potem to ni več stvar bontona ali slabega okusa … Vse v parlamentu je zasenčila Janševa obsodba direktorja radijskih programov nacionalne radiotelevizije, ki mu je podtaknil avtorstvo članka v enem izmed čeških časopisov, ki je objavil zgodbo, kritično do slovenske histerije ob vprašanju izbrisanih ... Majhni politiki imajo očitno dolg seznam nasprotnikov, ki so v njihovih očeh sovražniki. Javni linč M. L. je le dokončno razgalil, da so cesar goli ...", konec citata.

Takrat, leta 2004, mi je ta epizoda segla do srca. Janez Janša se mi je na mojo izrecno zahtevo opravičil, zadevo sem nekako pregnetel, opravičilo sem sprejel in do politika nisem gojil nobene osebne zamere. Takrat so ga pač "nategnili" lastni informatorji, češki novinar Michal Lamprecht je res bil v Sloveniji in res napisal dva ostra članka za češke medije.

Zakaj se vračam v leto 2004? Takrat sem bil tarča politika. Razumel sem, da me ni napadel ad personam, pač pa kot direktorja radijskih programov, a cilj je bila javna RTV. Ne nazadnje se je ukana uresničila z vladnim sprejetjem Zakona o javni Radioteleviziji (15. 7. 2005), ki velja še danes, zaradi spremenjene zakonodaje so bili izvoljeni novi člani organov upravljanja (Nadzorni in Programski svet), sam sem končal delo direktorja eno leto pred iztekom mandata. Skladno z novim zakonom je nastopilo novo vodstvo. Zgodba gre naprej. Nobene osebne zamere, tako pač je.

Zakaj takšen uvod? Ker menim, da je za razumevanje današnjega stanja duha ta pogled v preteklost simptomatičen in da sedanje poteze predsednika vlade, ki zadevajo tudi medije, pač niso presenečenje. Sprašujem pa se, ali bi bil lahko miselni okvir političnega delovanja premierja tudi drugačen. Ne odrekam mu energičnosti, operativnosti, analitičnosti in politične vztrajnosti. A zakaj iskra ne preskoči in zakaj se ne more s preobrazbo, recimo, zapisati v zgodovino slovenskega naroda, sprejeti nasmeha zgodovine in postati povezovalni lider, ki bi združil državljane prek tradicionalnih ideoloških in političnih delitev.

Poleg njegove osebne narave (le zakaj mu je dr. Drnovšek nadel vzdevek Princ teme?) se odgovor nemara skriva v analizi nekaterih preteklih dejanj, ki spadajo v devetdeseta leta, recimo v 1992, 1997. Nemara bomo prav s tem bolje razumeli, zakaj danes depeša o medijih in "ideološka depeša o krivosodju"?

Janez Janša obžaluje, da v Sloveniji ni bilo lustracije; predlog zakona sta podala z Lojzetom Peterletom, čeprav sta nekoč bila oba partijsko formatirana. Janez Janša nikoli ni opustil ideje, da je treba slovensko družbo "dekomunizirati", da proces osamosvojitve (še) ni končan, da ključne ustanove v državi niso politično, ideološko in civilno nevtralne, zato je tudi tokrat pohitel z menjavami in nastavljanjem svojega političnega aparata. Če je bil dolga leta kot metafora njegovega boja spopad z udbomafijo, so potem sledili trenerkarji, kaviar socialisti, mediji ipd. Skozi optiko gesla "demokracija je v nevarnosti"! Poprej so se med drugim dogajali še prevzemi v največjem tiskanem mediju Delo, mešetarjenje z delnicami s pivovarji, z najboljšim sosedom itd. (Smo pozabili na izpoved Adriane Starina Kosem?)

Marsikaj je znano in dokumentirano …

Nadstranka SDS z Janšo na čelu je zagovornik desnega avantgardizma, populizma in kot taka predstavlja kontinuiteto boljševiške metodologije vladanja, on sam pa se ponuja kot odrešitelj. Vse to ni novo, že prej so se na to politiko lepile demagogija, ozkost, sovraštvo. Njen glasnik je človek brez sramu in politik brez ozirov, kot je leta 1997 zapisala dr. Spomenka Hribar.

Če je vse to še razumljivo in nekako posledično logično za vodjo opozicije, pa nikakor ni za voditelja na oblasti. Bržda je v teh 60 dnevih (vsekakor nevrotičnih, zahtevnih tednih vladanja, ko je moral pokazati najboljše znanje in operativnost proti pandemiji covida-19 na eni strani, po drugi strani pa voditi in reševati homatije in prstne odtise z nabavo zaščitne opreme in voditi zapleteno koalicijo) zamudil priložnost, da iz strankarskega vodje postane vsenarodni voditelj. Iz politika državnik! Je eden redkih političnih maratoncev na politični sceni, ki bi ta nasmeh zgodovine lahko uresničil. Ni prav vse narobe in a priori slabo, kar počne. Državljanom bi lahko ponudil jasen odgovor na vprašanje, kakšna bo Slovenija jutri in kako bomo Slovenke in Slovenci /zlasti mladi/ reševali prednostne naloge, ki jih pred nas postavlja duh časa. Zdi se, da bi takšnega voditelja sprejeli tudi tisti, ki ga doslej niso volili.

Ali je pri tem zamočil sam, ker pač ne more iz svoje politične forme mentis in je ujetnik svoje dolgoročne politične strategije, ne vem. Vse bolj se zdi, da je priložnost zamujena in je te igre konec.