Emerik Bernard, slikar.

Nekako sem se že navadil, da na manifestacije "sodobne umetnosti" prihajam z zelo nizkimi pričakovanji. Pred leti sem bil redno žrtev PR-ovskih sporočil, ki so na razstavah obljubljala vse mogoče. Od uprizarjanja konca kapitalizma do umetnosti v vesolju. Temu esteblišment sicer reče "poglobljena besedila". V resnici gre večinoma za tekste proste skoraj vse in vsakršne nanašalnosti, imajo pa funkcijo dodajanja.

Leta 1997 v Benetkah tako nismo gledali samo Baršijeve solate. Zraven so se pojavile figure, ki so nam razložile, da je to "skulptura, ki raste". Ko je na primer Aj Vejvej leta 2007 na Documento privlekel 1001 Kitajca, so bile to "žive skulpture". Wow! Never mind, če sta natanko to počela že Gilbert in George pa še kdo. V "sodobni umetnosti" se spomin hitro briše in kar naprej se kot izjemne pojavljajo stvari, ki smo jih videli že večkrat. Če opozoriš na to, zagovorniki rečejo, da izvirnost v sodobni umetnosti ne šteje.

Ja, natanko tako kot v popularnih glasbenih žanrih, pri katerih gre za novosti, ne pa za izvirnost.
Sicer pa tudi teoretik in slikar Selan opozarja na ontološko razliko med "novim" in "izvirnim".
Tu in tam pa naletiš na manjši dosežek s področja "sodobne umetnosti", na katerega te ni najprej opozoril tekst kakega izobraženega kompilatorja. Naletiš na stvar, ki jo vidiš in doživiš, preden o njej bereš.

Razstava Marka Batiste v galeriji Vžigalica pred tedni je bila že taka. Mejna, večmedijska, intermedijska, postmedijska instalacija. Vključevala je zvok, sliko, nekakšna elektronska, električna vezja. Vse skupaj je bilo povezano v celoto. Temačno okolje, ki je proizvajalo zvok, ki se je pretvarjal v sliko (?) preko nekakšnih vezij, "ojačevalcev"… Ni bilo jasno, kaj povzroča kaj. Je vse skupaj sploh povezano, se dogaja kar samo od sebe? Je šlo za manipulacijo elektrike, zvoka, slike, je slika prehajala v zvok ali obratno? Kaj imajo z vsem tem električna vezja?

Šlo je za situacijo, ki je po kompleksnosti spominjala na sijajno instalacijo videasta Mihe Vipotnika v Mali galeriji pred leti. Ali pa na mehanične/električne/elektronske kose Stefana Doepnerja. Ta je v Mestni galeriji pred meseci prikazal nekakšno zvočno/svetlobno nevihto.

Ja, gre za tip mišljenja, ki presega linearnost, banalnost in trivialnost velike večine tistega, kar gledamo na prizoriščih "sodobne umetnosti". Žal je vse to pomešano, bi dodal Emerik Bernard.