Nekdanja konservativna grška zunanja ministrica Dora Bakoyani, ki se je za oddajo oglasila iz Aten, je dejala, da je referendum farsa in da je Cipras Grkom dajal lažne obljube. Gost iz CDU-ja je razlagal, da lahko Grki denar dobijo le v zameno za reforme, prispevek o tem, kaj menijo v bundestagu o grških tegobah, pa so začeli z razlago besede kaos, ki je, kakšno naključje, grškega izvora. Chaos po Dudnu pomeni razkroj, odsotnost reda.

Chaos označuje stanje stvari pred nastankom sveta, v vsakdanjem življenju pa pod to besedo razumemo nekaj, kar je naključno, nepredvidljivo, nima oporne strukture, je nekaj, česar ni mogoče natančno opisati in je zato nemogoče razumeti. Tudi na nemški javni televiziji ARD je voditeljica ob opisu razmer v Grčiji uporabila besedo kaos. Skratka, nemška javnost je po včerajšnjem referendumu dobila vtis, da v Grčiji vlada popoln in nenadzorovan kaos, v katerem grški volivci zdaj kar sami odločajo o svoji usodi in nadaljnji poti, čeprav bi zanje bili pripravljeni poskrbeti v mednarodnih finančnih institucijah. Že ves teden prej so na nemških televizijah, radijskih postajah, v časopisih potekale razprave o tem, kaj neki počne grška vlada. Pri voditeljici Maybrit Illner je skušala svetovalka Aleksisa Ciprasa Kaki Bali sogovornikom v studiu in javnosti, v tekoči nemščini, s konkretnim primerom pokazati, zakaj reforme, ki jih zahtevajo v zameno za denar, zanje niso sprejemljive. "Si predstavljate, da bi sredi Oktoberfesta od münchenskih hotelirjev zahtevali zvišanje davka s 7 na 19 odstotkov, tako kot sredi turistične sezone zahtevajo od grških hotelirjev?" je bila zgrožena. A Kaki Bali tudi s to primerjavo nemške politike in javnosti ni postavila niti v dvom o upravičenosti zahtev mednarodnih finančnih institucij do Grčije. Isti dan, ko se je okoli 60 odstotkov Grkov odločilo, da zaupa in podpira vlado Aleksisa Ciprasa, bi 89 odstotkov Nemcev ukinilo vsakršno pomoč Grčiji.

Kaotične želje
Vodilni nemški politiki po referendumski napovedi niso več skrivali želje, da bi si zelo želeli menjavo vlade in bolj "nekaotične" sogovornike v Grčiji. Novega sogovornika si je želel Schäuble in ta se mu je kljub drugačnemu izidu referenduma, za katerega so navijali v Nemčiji, izpolnila. Želje po menjavi vlade ni skrival niti Sigmar Gabriel na parlamentarni razpravi. Voditelj nemških Socialdemokratov je s svojo do Grkov neprizanesljivo retoriko sploh presenetil. V sredo v parlamentu se je občasno celo zdelo, da je v svojih trdih stališčih bližje Schäubleju kot kanclerki Merklovi. Človek je ponekod celo imel vtis, da vlada v nemškem parlamentu glede Grčije popoln kaos. Da so na eni strani CDU/CSU, skupaj z SPD-jem, ki povsem in popolnoma zaupajo in sledijo Wolfgangu Schäublu, ki ima Grčije, Varoufakisa, pogajanj, dogovarjanj, novih zahtev, neposlušnosti in ugovarjanj dovolj, vsak nadaljnji korak grških politikov pa le še utrjuje njegovo že staro stališče, da bi bil evro brez Grčije močnejši. Da je na drugi strani opozicija, ki trdi, da notranjepolitične razmere zamegljujejo jasen pogled na dogajanje v Evropski uniji in da so taka trda koalicijska stališča recept za propad demokratične Evrope ter da nekje vmes lebdi kanclerka Merklova, ki želi biti dobra Evropejka. Vrata za pogajanja uradno pušča odprta, vmes pa se je že odločila, da je morda evro varnejši, če Evropa deluje po jasno začrtanih in znanih pravilih, ne pa da bi morali zaradi Grkov pisati ta na novo, s čimer bi projekt Evrope lahko ogrozili. V tem kontekstu je treba razumeti tudi njen najbolj citiran stavek v zadnjih dneh: "Če pade evro, pade Evropa."

Kaos kot napoved prihodnosti?
Na ARD-ju je Cem Özdemir B90/Zeleni sinoči dejal, da so nemški mediji polni populizma na račun Grčije. Ti tudi danes ne prikrivajo zadovoljstva, da Varoufakisa ne bo več v Berlin in Bruselj. Kako srečen mora šele biti Wolfgang Schäuble. Merklova, ki zadeve rada premisli, se bo o nadaljnjih korakih najprej pogovorila s Hollandom pozno popoldne v Parizu. Tisti, ki Merklovo poznajo bolje, pravijo, da si ne želi, da bi bila Nemčija v očeh drugih odgovorna za propad Evrope že v tretje. Tega nemška kanclerka ne bo dopustila. Grki od nje pričakujejo še eno priložnost. A zakaj bi jo morali dobiti? Evropska unija po zdaj delujočih pravilih je trdnejša, kot če bi morali pravila strogega varčevanja in fiskalne askeze spreminjati, potem pa bi kaj podobno nemogočega zahtevali še Francija in Italija.

Stališča in pogledi na dogajanje v Evropski uniji so stvar zaupanja. Interpretacij je preveč, da bi se lahko preprosto oprli na eno izmed njih, treba je preprosto zaupati, da ima ena izmed strani, ki odločajo o usodi Grčije in Unije, prav. Kdo torej zares želi rešiti Grčijo in kdo Evropsko unijo, in ne le poskrbeti za lastne interese? In ali se prvi dve želji res izključujeta? So to evropske in finančne institucije ali kaotična grška vlada? Nemci seveda bolj zaupajo svojim politikom. Kaj pa drugi Evropejci?

Chaos, pravijo, ni naključje, ampak je globinska urejenost navidezno naključnega. Je stanje, ko sedanjost določa prihodnost, a le približek sedanjosti ne more določiti niti približka prihodnosti. Po grški razlagi je chaos tudi stanje stvari pred nastankom sveta. Katerega sveta?