Bruselj. Pred nekaj dnevi. Z izrazito rumenimi žarki zgodnjega večernega sonca obsijan vhod v eno od postaj podzemne železnice. Pred postajo skorajda nikogar, med vhodnim obokom četverica do zob oboroženih vojakov, ki na videz lenobno stopajo na še eno od kratkih voženj z metrojem. Prizor, ki prizemlji. Pred nekaj minutami smo na bližnjem manjšem mestnem trgu srkali kavo in opazovali kričeče otroke, ki so s sladoledom popackanimi obrazi preganjali kornetov ali vafljev proseče golobe.

Dve popolnoma nasprotujoči si skici evropske prestolnice v dvajsetih minutah. Dve skici v seriji razkorakov in razlik, ki jih prinaša dan v evropski prestolnici. V evropski četrti, tam, kjer so pred dobrim letom dni teroristi napadli enega od metrojev, je navzočnost vojaških vozil, vojakov in policije že nekaj povsem običajnega. A se mi vseeno zdi, da vsakič, ko se na metro vkrca skupina vojakov, vlak vozi počasneje in bolj tiho.

Teroristične napade v Bruslju in Parizu so izvedli državljani Evropske unije. V Franciji, kjer so želeli okrepiti nadzor nad potmi potencialnih evropskih teroristov, so že pred evropskim pristopom v tej smeri govorili o nadzoru, nadzoru in še enkrat nadzoru. Po novembru 2015 so se o tem, da je nekaj treba storiti, strinjali vsi.

Bila je izkušnja s Parizom, nato še Bruselj. Ves čas je bilo jasno, da evropski državljani prečkajo evropske meje tako rekoč neovirano, brez pravega nadzora, Belgija je postala država z največjim številom tujih borcev glede na število prebivalcev – torej tistih, ki so se odpravili v vrste teroristov v Sirijo ali Irak. Nekoč se utegnejo vrniti, njihovi motivi pa bodo nejasni, svarijo tisti, ki v EU skrbijo za protiteroristično koordinacijo, saj je nadzor nad potencialnimi ali morebitnim ali pa kar teroristi v državah ali na območjih, kjer divja vojna, tako rekoč nemogoč.

In ker je nekaj treba storiti, so članice EU-ja "požegnale" francoske ideje, jih prenesle v delo Evropski komisiji, ki je predlagala zloglasno uredbo in ki jo po potrditvi članice morajo izvajati. Evropska komisija pa mora početi tisto, za kar jo imamo. Skrbeti, da se pravila igre spoštujejo. Drugo je zgodovina. Z vidika EU-ja in Evropske komisije je uredba veljavna, treba jo je uresničevati in ponuja možnosti odmika od zamudnega sistematičnega nadzora. Ob pogojih seveda. V Bruslju jim je morda še najbolj mar za naše in vaše pomisleke, a v Franciji, Belgiji na sploh ter v vseh mestih, kjer so se soočili s terorizmom, je pogled morda malce drugačen. Bolj prizanesljiv. V tem primeru, brez zamere, bolj trezen.

Pred tednom dni, ko je na slovensko-hrvaški meji vladal kaos, so vozniki na poti s francoskega severa proti jugu okrog Lyona ali Orangea stali v več desetkilometrskih kolonah. Na bruseljski zunanji obvoznici je bila 12-kilometrska kolona zaradi manjše prometne nesreče. V Franciji je prometna napoved za velikonočni ponedeljek popoldne v velikem delu države rdeča. V Nemčiji napovedujejo zastoje v ponedeljek ter prihodnji konec tedna. Tisti, ki so zapustili EU in se bodo v tistih dneh vračali prek Hrvaške in Slovenije, se bodo do svojih domov zelo verjetno peljali počasi. Nadzor najprej pri vstopu na Hrvaško, nato v Slovenijo, nato pri vstopu v Avstrijo ter na koncu še v Nemčijo. Tistih zastojev, po katerih so poleg neomejenih hitrosti znane nemške avtoceste, sploh ne štejem.

Morda slovenska policija med sistematičnimi pregledi na meji nikoli ne bo odkrila nobenega terorista. Verjetno. A treba se je zavedati, da gre za bistveno globlje vprašanje. Gre za enega od nabora skupnih evropskih ukrepov, ki naj bi prinesli večjo varnost za evropske državljane. Ta ukrep ne potrebuje mojega strinjanja in vseeno je, ali me moti, ali se mi zdi smiseln. Gre morda za korak, ki lahko z avstrijsko-slovenske meje umakne začasni nadzor na notranji schengenski meji? Verjetno ne takoj, začasnost je izrazito zoprna časovna kategorija, še posebej ker so Evropska komisija in pa članice Unije brez pravih razlogov za to začasne nadzore že preprosto podaljševale. Očitno za ohranjanje političnega miru v državah, kot sta Avstrija ali Nemčija, kjer so migracije in terorizem podobno pomembni kot v Franciji in kjer prav tako še čakajo letošnje volitve.

Pred nami je ne glede na izkupiček francoskih ali nemških volitev vsekakor drugačna Evropska unija. Skupnost držav, ki trenutno deluje izrazito nesamozavestno in se po terorizmu, za Unijo zelo težavnem soočenju z migrantskim valom, po sprožitvi brexita ter v strahu pred evroskepticizmom skuša čim bolje povezati in okrepiti navznoter. Obračanje navznoter pomeni tudi poudarek na pravilih igre. Zato se bo še naprej zatikalo pri Poljski ali Madžarski in zato Turčija na poti, po kateri se utegne podati, še lep čas ne bo bliže EU-ju. Morebitno turško članstvo v EU-ju? Trenutno znanstvena fantastika.

Bistveno sporočilo je, da brez uvedbe in (doslednega) izvajanja tovrstnega nadzora (seveda tudi ob izkoriščanju izjem), lahko pozabimo na brezmejnost schengenskega območja. Varnost je vsaj toliko kot občutek politična kategorija, brez katere se lahko tudi izgublja ali dobiva volitve. Varnost je pomembna. V Franciji se redno pojavljajo stališča proti schengenskemu sistemu, redni so pozivi, naj država znova prevzame vajeti nad lastnimi mejami v svoje roke. Si predstavljate, samo z Belgijo ima Francija več kot 1000, recimo jim, mejnih prehodov.
Za schengensko območje se splača potrpeti. Glede na to, da je Slovenija zraven, kakšnih resnih možnosti za igrice nima, Hrvaška, če želi v prihodnje v schengensko območje, prav tako ne. Tako kot jih ni imela Grčija, če je želela ostati država z evrom. Če razumemo ali skušamo razumeti, zakaj nekatere stvari so take, kot so, jih je morda lažje sprejeti. Če se ukvarjamo samo z lastnimi stališči do tega, kako bi moralo biti, potem se je verjetno smiselno vrniti k osnovam. K članstvu samemu. Ni vse zlato. In ni vse tako, kot je meni prav.

Tudi za obrambo bo Slovenija morala v prihodnje nameniti več. Nato, ameriška vlada. To so tiste javne skrivnosti, ki jih dolgo nihče ni jemal preveč resno. Tako v Natu kot v EU-ju postaja zelo očitno, da si je treba jasno odgovoriti, ali si zraven ali pa nisi. In do naslednjih referendumov o članstvu v EU-ju in Natu je vsaka razprava o izbiranju ravni sodelovanja v obeh organizacijah preprosto nesmiselna.