Pravljice običajno povezujemo z zabavo in kratkočasenjem. Ob njih se radi nasmejemo, včasih se spotoma še kaj malega naučimo. Zato je veliko lažje najti vesele, lahkotne pravljice, od žalostnih in zamorjenih. Ali je bilo vedno tako? Ali pa vse skupaj preveč sodimo le po trenutni naravnanosti potrošniške družbe?

Poskusimo najti odgovore kar s pomočjo najbolj znanih primerov!

Charles Perrault

Če začnemu pri očetu pravljice kot literarne zvrsti in človeku, ki je postavil kopico temeljev, na katerih še vedno in s primernim spoštovanjem gradimo sodobni ustvarjalci, najdemo v njegovem številčno ne prav bogatem opusu (osem pravljic) vsaj dve z izrazito neprijetnim sporočilom.

Njegova različica Rdeče kapice (sicer ne prva, a prva z rdečim pokrivalom) se konča brez lovca. Po slovitem dialogu z očmi, rokami in usti, ki je nabit z erotiko, namesto srečnega konca dobimo le nažrtega volka in opozorilo. Mlade punce naj se pazijo starih dedcev, sicer jim ne kaže nič dobrega.

Še manj primerna za otroke se zdi pravljica o Sinjebradcu. Ta pripoveduje o množičnem morilcu, ki očitno svoji soprogi izroči ključe (simbolika ključev zahteva poseben članek) prepovedane sobane le zato, da bi jo pozneje lahko kaznoval, ker se ne more upreti skušnjavi. Čeprav je Sinjebradec na koncu kaznovan, je zgodba srhljiva in v njej kar mrgoli razkosanih trupel.

Če dodamo še, da je v isti zbirki pravljica Medvedja koža, ki pripoveduje o kralju, zaljubljenem v lastno hčer, je najbrž hitro jasno, da Perraultove pravljice kljub svojemu podnaslovu niso bile namenjene otrokom. Poleg tega v njegovem času (konec 18. stoletja) o posebnostih otroške psihe tako ali tako ni bilo kaj prida znanega, kaj šele, da bi se na neprijetno počutje, kakršnega takšne pravljice lahko pri otrocih povzročijo, kdo oziral.

Brata Grimm

V svoji zbirki sta poskusila zbrati vse, za kar se jima je zdelo, da bi lahko dokazalo njuno teorijo o mitološkem izvoru ljudskih zgodb. Ob pravljicah so se tam znašle različne druge zvrsti, predvsem pa se nista ozirala na občinstvo. Tako ali tako sta namreč merila na akademike, za katere zgodbe o otrocih, ki so se med igro zabodli do smrti, in materah, ki so krivce na mrtvo preteple, pa mačehah, ki so nezaželene pastorke preprosto obglavile, ali očetih, ki so brez pomislekov žrtvovali roke svojih hčera, pač ne bi smele biti prehude.

A z leti, ko je vse bolj postajalo jasno, da je njuno občinstvo pretežno otroško, sta kar sama (no, predvsem Wilhelm) cenzurirala pravljice in tiste z bolj veselo tematiko so postopno splavale na površje, žalostne pa počasi tonile v pozabo. Še posebej, ko so jih prevajali v druge jezike in kulture ter jih začeli ilustrirati.

Ribič in njegova žena, ki pripoveduje o pohlepu, zaradi katerega izpolnjevanje še tako drznih želja ne more prinesti sreče, je tako danes vsaj med otroki, povsem neznana.

Hans Christian Andersen

Verjetno največji pravljičar vseh časov je v svoje pravljice rad vnesel nekaj bridkosti. Stanovitni kositrni vojak se združi s svojo ljubeznijo šele v plamenih, Mala morska deklica se raztopi v morju, Deklica z vžigalicami žalostno zmrzne. Tematika zapuščenosti, prevare, razočaranja in kar je še podobnih otroških in odraslih strahov, je bila ne nazadnje še dovolj prisotna na cestah, da se jim avtorji, kot sta bila Andersen in še posebej njegov sodobnik in dober znanec Charles Dickens, nikakor niso mogli izogniti.

Toda bodimo pošteni in povejmo, da je Perrault pisal za odrasle, brata Grimm sta imela relativno udobni državni službi in ju komercialni uspeh njunih pravljic ni pretirano brigal, Andersen pa je dobil cesarjevo štipendijo, ki ni bila odvisna od prodaje njegovih del.

Oscar Wilde

Veliki irski dramatik je prav tako napisal nekaj pravljic. Ko je postal oče, je ugotovil, da na trgu preprosto ni ničesar po njegovem okusu. Še najbližji mu je bil Andersen, zato v Wildovih delih zlahka najdemo podobnosti z nekaterimi Andersenovimi uspešnicami. Prav tako oba druži izbrušen in zbadljiv smisel za humor.

Če za Andersena velja, da so vsaj nekatere njegove pravljice vesele, pri Wildu žalost prevladuje. Njegov Srečni kraljevič skupaj s pomočnico lastovko svojo dobroto zelo drago plača. Slavček, ki hoče študentu pomagati do najlepše vrtnice na svetu, trpi in umre zaman. In tako naprej. Lepe, duhovite, a praviloma žalostne zgodbe, ki jih danes svojim otrokom le malokdo prebere.

Tudi v času Oscarja Wilda niso prinesle finančnega uspeha, njihov avtor pa je (sicer ne zaradi svojih pravljic, temveč zaradi številnih napačnih osebnih in finančnih odločitev) umrl reven in sam.

Po drugi plati so pri Disneyju žalostne konce nadomestili s srečnimi, nasilje s poskočnimi pesmicami in premalo vsebine s posebnimi učinki. Ker so v tem zares dobri, gre seveda za priljubljeno in uspešno podjetje.

Kaj pa danes?

Zase lahko rečem, da si žalostnih zgodb za otroke, celo če bi si želel, najbrž niti ne bi upal napisati. Zanje enostavno ne vidim trga. Če se hoče človek preživljati s pisanjem, mora ob svojih željah in sposobnostih nujno upoštevati trg. To pomeni, da je omejen s tematikami, dolžino besedila, okusom založnika in drugimi dejavniki, ki so del vsakega posla.

V sodobni priredbi Kekca tako ni le zamenjave ’starinskih’ besed z danes bolj uporabljanimi, ampak lahko opazimo kar očitno črtanje vsega, povezanega z nasiljem in smrtjo. Če je Vandot Bedanca (in Kosobrina in Volka!) še lahko ubil, danes negativce lahko le preženemo daleč stran, pozitivne like pa po pravilu čudežno rešimo. Tako je pač za trg bolj sprejemljivo.

Se zato avtorji samocenzuriramo? Zagotovo. Pa bi današnji otroci vseeno sem in tja potrebovali kakšno žalostno pravljico? Tudi zagotovo. Celo otroci, ki imajo vsaj navidez vsega dovolj, bodo prej ali slej v življenju izkusili razočaranja, goljufijo, bolezen in smrt. Če dobijo takšne izkušnje po kapljicah, v obliki solidnih zgodb, v toplem zavetju svojega doma, kjer se lahko po tolažbo (upam) zatečejo k svojim staršem ali drugim osebam, ki so jim blizu, je to verjetno bolje, kot da resnico o svetu okrog sebe spoznavajo prek TV-poročil.

In zagotovo bolje, kot da se z nesrečo prvič srečajo prek lastne izkušnje.

Zato je odgovornost staršev in tudi šole, v kateri vendarle prebijejo ogromno število ur, da jim prek pravljic ponudimo primerne odmerke žalosti, toliko večja.

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.

Viri:

https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/books/perraults-fairy-tales-illustrated-by-thiriet

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/10/11/the-fisherman-and-his-wife/

https://topillustrations.wordpress.com/2012/11/18/alice-havers/

https://pravljice.wordpress.com/2013/01/24/stereotipi/

https://yesterdaysdream.hatenadiary.com/entry/2019/10/12/202116