Pred časom sem že pisal o nagradah in kaznih, ki so v pravljicah nekaj običajnega in celo pričakovanega. Tokrat bi se posvetil predvsem kaznovanju, razlogom zanj in alternativam, ki jih ponujajo že klasične pravljice.

Tako imenovane klasične pravljice slovijo po strogih, pogosto že kar pretirano krutih kaznih. Pomislimo na coprnico iz Sneguljčice, ki je morala plesati v razbeljenih čevljih, dokler ni od vsega hudega umrla, ali izdajalsko služabnico iz Gosje pastirice, ki so jo golo zaprli v sod, vanj zabili žeblje (s konicami navznoter), nato pa sta jo konja vlekla po cesti do smrti. Da bo še hujše ‒ takšno kazen si je izrekla sama! Danes česa takšnega v besedilih za otroke zlepa ne najdemo.

Toda številni otroci starim pravljicam še vedno radi prisluhnejo. Ker jih slišijo po večkrat, hitro opazijo, da smo jih odrasli, seveda z najboljšimi nameni, v nekaterih različicah omilili. "Zakaj pa hudobni čarovnik ni bil kaznovan?" "Jaz pa sem slišala drugače." "Ali ne bi morala mačeha na koncu umreti?"

Tako in podobno sprašujejo, ko nas zalotijo pri prirejanju. Seveda se mora vsak pripovedovalec sam odločati, ali bo zgodbi kaj dodal ali odvzel in njegovo poznavanje poslušalstva je pri tem odločilno. Vendar je morda vseeno dobro, če na enem mestu zberemo vsaj bistvene razloge, zaradi katerih so kazni v pravljice sploh uvrščene, in smiselnost njihovega obstoja tukaj in zdaj.

Tolažilni učinek

Ko Metka čarovnico potisne v peč, kjer živa zgori, je to še mogoče predstaviti kot samoobrambo, a metanje ljudožerske kraljeve matere v kotel s strupenjačami in krastačami v Perraultovi Trnuljčici, se vseeno zdi pretirano. Pa čeprav je sama svoji snahi namenila isto usodo. Preveč po svetopisemskem načelu "oko za oko in zob za zob" se zdi.

Vendar takšna kazen (ne pozabimo, prosim, da gre za izmišljene like, česar se celo otroci vsaj na neki ravni svoje zavesti dobro zavedajo) tudi potolaži. Ker je tako huda in pretirana, je tudi popolnoma jasno, da je dokončna. Ta zlobna oseba ne bo nikomur več storila kaj žalega. Če bi jo na primer le zaprli, bi lahko morda nekega dne ušla in še kaj ušpičila!

Svarilni učinek

Kazen je starejša od človeštva. Številne živali primerno vedenje svojim mladičem vcepljajo z različnimi oblikami fizičnega nasilja. Če na primer nekdo poskusi preskočiti vrsto pri obroku, grozeče renčanje, hiter ugriz ali močna klofuta hitro pokažejo, kje je goljufu mesto. Ne le njemu, enako velja za opazovalce.

Tako tudi v primeru zlobne mačehe, ki skuha pastorka in ga postreže njegovemu očetu, za kar dobi mlinski kamen na glavo, vsi bralci opazimo, da takšno početje, čeprav se zdi čisto mogoče, nikakor ni sprejemljivo. Zasluži si hudo in dokončno kazen, saj mora biti drugim mačeham (in očimom in celo pastorkom ‒ da, tudi take zgodbe obstajajo) popolnoma jasno, da neprimernemu vedenju sledijo sankcije.

Potešitev potrebe po maščevanju

Zdi se, da je tudi potreba po maščevanju ukoreninjena globoko v človeško osebnost. Vsak od nas je izkusil kaj neprijetnega, slabega in sploh nezaželenega. Tistemu, ki nas je prizadel, smo vsaj za hip zaželeli kaj slabega. Vendar večina med nami ostaja pri fantaziji, ki je običajno le kratkotrajna in zadošča. Če pa bi le popustili svojim vzgibom, bi po cestah hitro stekla kri v potokih.

Tako nam pravljice po eni strani omogočajo sprostitev temačnih misli prek nekoga drugega (pravljičnega lika), po drugi pa nam ponujajo še drugo možnost ‒ možnost osvoboditve z odpuščanjem. Če brata Grimm poskrbita, da Pepelkinim polsestram ptice izkljujejo oči, jima Perraultova Pepelka ne le odpusti, temveč za povrh priskrbi še ugledna ženina.

Zaključek

Številne klasične pravljice so bile prvič zapisane v obdobju, ko so se na novo postavljala pravila v družbi. Fevdalni sistem je razpadal, gradile so se države, utemeljene na narodni zavesti, lastništvo posesti je počasi izgubljalo moč, možnost ustvarjanja proizvodov pa jo je hitro pridobivala. Nova, zelo dinamična razmerja moči, so zahtevala jasna pravila in učinkovito ukrepanje. Včasih je delovalo, drugič ne. Pravzaprav je še vedno tako.

Sporočilo Male rdeče kokoške (Kdor ne dela, naj ne je) morda ni edino možno

Če prištejemo še osebne razmere (in zamere), ki jih ob malce bolj poglobljenem branju zlahka prepoznamo tako v posmehljivem Perraultu in romantičnih Grimmih kot pri melanholičnem Andersenu in ciničnem Wildu (pravzaprav lahko naštejemo vse velike pravljičarje), seveda ne moremo pričakovati, da se bo vsak strinjal z izpeljavo in sporočilom prav vsake pravljice. Enako velja za kazni, ki v pravljicah praviloma doletijo neumne, pohlepne in ljubosumne, a najdemo tudi številne izjeme.

Čeprav je smiselnost kazni (vključno z najbolj krutimi) v pravljicah običajno mogoče opravičiti, moramo biti dovolj pošteni, da najdemo še druge primere. Prašička, ki sta se posmehovala bratcu, ker je zidal hišo, namesto da bi se igral, sta vsaj v nekaterih različicah pri njem na koncu dobila streho nad glavo. Mlinarjeva hči, ki jo je oče brezsramno ponudil pohlepnemu kralju, in kralj, ki ji je dvakrat zapretil s smrtjo, če mu iz slame ne bo napredla zlata za vojsko, jo očitno odneseta brez kazni. Videti je celo, da mlada kraljica po prigodi s Špicparkeljcem srečno zaživi in ji uspe v možu najti dovolj dobrega za lepo skupno prihodnost.

Tako pravljice ne ponujajo le moralnih in zakonskih okvirjev, zunaj katerih pretijo stroge kazni, ampak skoraj vedno kažejo še na drugo (in celo tretjo) priložnost, saj se Rdeča kapica, Sneguljčica, iskalec Zlate ptice in številni drugi kljub številnim napakam, za katere so kaznovani, iz njih marsikaj naučijo in v novih okoliščinah odreagirajo drugače, bolje.

Na novih priložnostih pa naj bi konec koncev sloneli tudi sodobni prevzgojni sistemi, kajne?

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti:

http://truth-behind-the-stories.mozello.com/stories/snow-white/

https://topillustrations.wordpress.com/2012/09/18/household-stories-by-grimms-illustrated-by-walter-crane/

https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/books/perraults-fairy-tales-illustrated-by-thiriet

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/04/20/rumpelstiltskin/