Božično pesem je Dickens ustvaril kot že uveljavljen avtor, ki žal (kot se rado pisateljem dogaja še dandanes) ni bil ravno pri denarju. Vendar denar ni bil njegova osnovna motivacija, niti ni s knjigo kaj prida zaslužil. Za začetek se je hotel predvsem lotiti izkoriščevalskega odnosa kapitalistov, ki so v otrocih videli poceni in zamenljivo delovno silo.

V prvi polovici 19. stoletja so namreč v Angliji desetletne deklice šivale po 14 ur dnevno, stisnjene v premajhne in nikoli dobro očiščene delavnice, v katerih so pogosto tudi spale. Na tleh.

Dečkom je šlo bolje. Zaradi nizke rasti so imeli fantki prednost pri vlačenju vozičkov iz rudnikov. Če se je kakšen zaradi dolgega delovnika in slabe hrane sesedel, ga je zamenjal njegov mlajši brat.

Rodnost v Angliji ni bila problematična, saj se je samo v času od Dickensovega rojstva do nastanka Božične pesmi število prebivalcev povečalo za več kot polovico!

Svoje so dodali še ekonomisti, med katerimi je prednjačil Thomas Malthus, ki je zagovarjal teorijo rasti življenjskega standarda za ceno nižanja prebivalstva. Po njegovem mnenju je človeštvo boljše življenjske pogoje, na primer večji pridelek ali nov izum, namesto za višanje kakovosti življenja vedno izrabilo za dodatno razmnoževanje.

Tako bi lahko lepše življenje (seveda za preživele) najlažje dosegli tako, da močnejši in premožnejši šibkejše in revnejše preprosto pustijo umreti. Če jih pred tem izkoristijo še za ustvarjanje dobička, toliko bolje.

Charles Dickens je tudi sam izkusil otroško garanje, saj je že pri 12 letih moral v tovarno, da je kot najstarejši sin pomagal preživljati družino. Očeta so namreč zaradi dolgov zaprli.

Dvajset let pozneje je bilo za otroke še slabše. Tako je Dickens najprej nameraval spisati pamflet, v katerem bi ljudi pozval k spremembam. Vendar pamfleti niso tako brani in še posebej ne tako učinkoviti kot proza.

Vsaj dobra proza, ne pozabimo namreč, da je Charles Dickens bral svoja dela pred nabito polnimi dvoranami in da so ljudje že navsezgodaj zjutraj spraševali ulične prodajalce časopisov, kaj se je zgodilo s katerim od likov, ki so nastopali v njegovih nadaljevankah, iz katerih so pozneje nastali danes klasični romani.

Poleg tega je potreboval denar. Njegovo zadnje delo Martin Chuzzlewit se ni prodajalo po pričakovanjih in založnik mu je nameraval znižati že dogovorjeno tedensko plačilo. Tako je predlagal Božično pesem, nad katero v založbi sprva niso bili navdušeni, a so jo ljudje ob izidu dobesedno razgrabili.

Sledili so ponatisi, za katere založnik avtorju ni plačal ničesar, sledila je tožba, založba je šla v stečaj, Božično pesem pa so brez dovoljenja objavili še v Ameriki. Številni so z zgodbo dobro zaslužili, le avtor se je lahko obrisal pod nosom. Šele potem ko je Božično pesem postavil na oder in sam odigral vse vloge, je začel pritekati denar. Še sreča, da je imel, podobno kot njegova sodobnika Andersen v celinski Evropi in Twain v Ameriki, odličen smisel za nastopanje.

Kar je še bistveno pomembnejše, je sporočilo praznika, ki ga je Božična pesem prinesla med ljudi. Dickensov božič ni religiozni ali nakupovalni dogodek, ampak premislek o življenjskih vrednotah, s katerim se najprej spopade Ebenezer Scrooge (zelo verjetno posnet po več resničnih osebah).

To zgodbi daje prvo potrdilo, da je resnično pravljica. Pravljice namreč opevajo spremembe. Ločujejo dobro od zla, prav od narobe, resnično od lažnega. Ravno v pravljicah se eno najlažje spremeni v drugo. V tej, na primer kapitalist svojim zaposlenim na koncu da povišico. Kaj takšnega se v pravljicah seveda zgodi precej pogosteje kot v resničnem življenju.

Drugi dokaz, da gre za pravljico, so seveda pravljična bitja. Čeprav v Božični pesmi ni zmajev, škratov ali čarovnic, vseeno čarovnije ne manjka. Če lahko Ebenezer Scrooge v sebi najde toliko dobrega, je pač vse mogoče! In ne pozabimo na duhove, obvezne spremljevalce gotske literature, ki so v evropski pravljici sicer redki, a jih je toliko več v arabski in perzijski. Ne pozabimo, da je bil Dickens velik ljubitelj 1001 noči.

Tretja pravljična značilnost je seveda sama zgradba. Možnost potovanja v času, pravljično število tri, skoraj odpisani liki, ki se vrnejo v spodobno življenje (pomislite, Scrooge je poleg brezplačnega purana svojim zaposlenim dal celo povišico!) – vse to so značilnosti pravljice, ki jih neznačilne podrobnosti (realistični opisi, poimenovani liki, točno določen čas in kraj dogajanja) zgolj zamaskirajo, a izkušenega bralca ne prelisičijo.

In še nekaj ima Božična pesem. Izmikajoča je. Sam avtor je še leta za tem poskušal za vsak božič napisati kaj podobnega, a kljub kakovostnim izdelkom se priljubljenosti Božične pesmi ni niti približal. Čeprav danes zaradi izbire besed in načina pripovedi deluje zelo staromodno, jo številni poustvarjalci še vedno na novo odkrivajo in interpretirajo.

Čeprav v njej vsak najde kaj svojega, novega, osnovno sporočilo ostaja enako – ne obupajmo nad dobrim, če je še tako skrito pod zlom. Pa srečno v novem letu.

Uporabljene ilustracije so v javni lasti:

http://slikanice.blogspot.com/2020/12/
https://slikanice.wordpress.com/2013/12/24/charles-dickens/
http://truth-behind-the-stories.mozello.com/stories/ebenezer-scrooge/
https://the-story-of-christmas.weebly.com/arthur-ignatius-keller.html