Ena pomembnejših lastnosti pravljic je njihova sposobnost soočanja bralca ali poslušalca z najneprijetnejšimi situacijami. Omenili smo že razočaranje, ki ga doživijo pravljični junaki, ko so soočeni z nezmožnostjo staršev, da bi jih zaščitili (Trnuljčica, Sneguljčica, Pepelka ...), jih dostojno preživljali (Janko in Metka, Lepotica in Zver ...), z odsotnimi starši (Rdeča kapica, Gosja pastirica ...) ali celo s starši, ki svoje otroke zaradi lastnih značajskih slabosti izpostavijo nepotrebni nevarnosti (Mizica, pogrni se!, Špicparkeljc ...). Kako pa je z brati in sestrami, ki so nam po svoje še precej bližje kot starši?

Tekmovalnost

Poznamo kopico pravljic, kjer bratje ali sestre tekmujejo med seboj za bogastvo ali nevesto oz. ženina. Včasih kar za oboje. V večini primerov gre za tri brate ali sestre, zmaga pa najmlajši. Tak scenarij se ujema s psihološkim vidikom najmlajšega – velika večina bralcev in poslušalcev pravljic se najlažje prepozna v vlogi najmlajšega.

Tudi če smo v resničnem življenju starejši od svojih bratov in sester, se kot najmlajši počutimo vsaj v odnosu do svojih staršev oziroma tistih, ki nam pravljice predstavljajo najprej (pripovedovalci, vzgojitelji, stari starši ...). Kot najmlajši se vživimo v glavni lik (ki je tudi najmlajši) in seveda navijamo za prihodnjega zmagovalca, ima pa tak pristop tudi najbolj dramatičen učinek: ker najprej spodleti najstarejšemu, nato srednjemu, začutimo olajšanje, ko najmlajšemu vendarle uspe.

To je tudi eden izmed razlogov, da se izziv, kakršen koli že je, konča pri tretjem. Če bi jih bilo pet, sedem, morda celo sedemnajst, bi zgodba pač zaradi svoje razvlečenosti postala dolgočasna. Tudi večina jezikov pozna stopnjevanje le v treh stopnjah: dober, boljši, najboljši. Pri pravljicah torej zmaga tretji, ki je običajno najmlajši (Obuti maček, Zlata ptica), a obstajajo tudi izjeme.

Pri teh prašičkih je tako zmagovalec najstarejši, ki je izmed vseh pujskov najizkušenejši, najmanj igriv in edini sposoben zgraditi dovolj trdno hišo.

Ljubosumje

Ljubosumje med brati in sestrami se pogosto prekriva s tekmovalnostjo. Ker eden dobi več od drugih, mu drugi to zavidajo in poskušajo odvzeti. Včasih hočejo to zase, drugič je dovolj že, da svojemu sorojencu preprečujejo uživati v pridobljenem. V Lepotici in Zveri tako starejšima sestrama zadostuje že, da uničita Lepotičino srečo, v Zlati ptici pa starejša brata mlajšemu vzameta ptico, konja, ljubico in še življenje.

Nazoren primer takšnega ljubosumja je skupina pravljic, v katerih eden izmed sorojencev s svojimi izzivi (delati za nekoga, pomagati ubogemu ...) opravi dobro in je primerno nagrajen, drugi pa ne in namesto nagrade dobi kazen. Na primer v Diamantih in krastačah ena izmed sester med govorom iz ust stresa diamante, drugi pa ven letijo krastače. V takem primeru ne gre za neposreden spopad med sorojencema, ampak je v ospredju vzorec vedenja, ki je družbeno sprejemljivejši in zato nagrajen.

Svojevrsten primer ljubosumja je Grimmova pravljica Eno oko, dve očesi, tri očesa, kjer se sestri z enim in tremi očesi združita proti srednji, ki ima dve (najmanj zanimiva izmed možnosti), a ta vseeno dobi princa (to, da ima tudi on le dve očesi, očitno enooke in trioke ne moti).

Tudi sicer ljubosumja v literaturi ne manjka. Že takoj na začetku Biblije najdemo zgodbo o Kajnu, ki ubije Abela, kmalu zatem Jakoba, ki vzame Ezavu prvorojenstvo, pa Jožefa, ki so ga bratje prodali v Egipt ...

Izdaja

Smo že pri zadnji stopnji bratske oz. sestrske tekmovalnosti, kjer gre na nož. Brata v Zlati ptici najmlajšega v spanju ubijeta in njegovo truplo razkosata. Prav mu bodi, kaj pa ni poslušal nasveta, naj ne kupuje mesa z vislic!

V Sokoljem peresu, ruski različici Lepotice in Zveri, ljubosumni sestri ljubimcu najmlajše nastavita britvice, da se ob prihodu poreže. Toda resnici na ljubo tako skrajnih situacij v pravljicah niti ni veliko.

Pa vendar je dobro, da smo z njim seznanjeni. Ne le, ker bomo prej ali slej razočarani ob svojem sorojencu (edini pogoj je, da ga oz. jo imamo), ampak tudi zato, ker bomo prej ali slej svojega sorojenca razočarali sami. V vseh nas namreč tičijo ljubosumje, zavist, tekmovalnost in sposobnost izdaje, le v pravo situacijo moramo priti. Pravljice nas ne učijo, kako se takšnim situacijam izogniti, ampak kako se v njih odzvati. Če smo na izdani ali na izdajalski strani.

Druga plat

Ob temačnih plateh pravljic so seveda vedno prisotne še svetlejše. Pri Janku in Metki lepo vidimo, kako Janko, ki je pogumnejši in podjetnejši, skrbi za sestrico, nato pa ona kot potrpežljivejša in bolj premišljena zanj. V Bratcu in sestrici sestra skrbi za začaranega brata in pri tem ogrozi svoje življenje. Podobno je v Sedmih krokarjih. Dekle mora skozi pravo mučenje, da svoje brate reši prekletstva.

Spomnimo se še na Sinjebradca, kjer sestra mladoporočenke odnese sporočilo bratoma, ki ubogo revo rešita pred bridko sabljo zlobnega Sinjebradca. Ali na Perraultovo Pepelko, ki svojima nesramnima polsestrama ne le odpusti, ampak celo priskrbi privlačna ženina.

Če se hočemo torej o bratskih in sestrskih zadevah poučiti drugače, včasih presenetljivo ali celo neverjetno, pa vendar na simbolni ravni gotovo koristno, berimo pravljice. Tako sebi kot svojim otrokom.

Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti.

Viri:
https://pravljicebratovgrimm.weebly.com/spicparkeljc.html
http://justcoolstuff.over-blog.com/2019/02/the-feather-of-finist-the-falcon-by-ivan-bilibin.html
http://slikanice.blogspot.com/2019/04/biblijske-zgodbe.html
http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2018/09/sinjebradec.html
https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/04/22/seven-ravens/