Kako je prevajanje vplivalo na pravljice?

Kot vsako drugo besedilo se tudi pravljice ob prevajanju srečajo z različnimi filtri. Včasih prevajalci niso kos nalogi, drugič v svoje roke sploh ne dobijo izvirnika, tretjič se zapisani original ne sklada z njihovim kulturnim, verskim, ali kakšnim drugim prepričanjem. Slovenci smo zaradi svoje (ne)številčnosti in lege ozemlja, na katerem živimo, s problematiko prevajanja seznanjeni tako dobro kot le malokdo drug.

Začnimo na začetku – s Pentameronom

Pentameron Giambattiste Basileja je uradno prva zbirka pravljic, zato se spodobi začeti kar s to knjigo. Izšla je po avtorjevi smrti, a je Basile posamezne pravljice že prej skozi pripovedi in predstave predstavljal različnim učenjakom in vplivnežem. Njegova ideja je bila namreč okrepiti status napolitanskega narečja in ga morda celo povzdigniti v uradni jezik.

Ne le, da mu to ni uspelo, narečje se je celo izkazalo za oviro pri širjenju pravljic iz Pentamerona, saj so besedila v drugih jezikih večinoma spoznavali prek poenostavljenih prevodov iz italijanščine, ki je utemeljena na florentinskem narečju.

Pravljične like in zaplete iz Pentamerona je Perraultu, bratoma Grimm in tovarišiji vendarle uspelo prepisati in jih narediti nesmrtne. Še najbliže izvirniku se je približal Richard Burton v 19. stoletju, ki pa izida Pentamerona v angleščini ni doživel. Čeprav je njegova vdova od založnikov izsilila obljubo, da v njegovo delo ne bodo posegali, so že pri ponatisu črtali neprimerne odlomke in kar celotne zgodbe. Pentameron je bil pač po tedanjem okusu preveč prostaški in (to velja še vedno) s 50 zgodbami preobširen.

Grimmove pravljice

Brata Grimm sta že pri pisanju naredila precej napak. V zbirko, ki je bila v osnovi namenjena krepitvi narodne zavesti s pomočjo izvirnih besedil, lastnih nemškemu narodu in podloženih s starodavnimi germanskimi miti, sta tako na primer uvrstila Obutega mačka iz konkurenčne Francije (ki je ravno okupirala nemške deželice in povrhu še izpraznila številne nemške knjižnice) in Princesko na zrnu graha Hansa Christiana Andersena (ki jo je, mimogrede, povzel po švedski, in ne danski ljudski povesti).

Rdeča kapica (ilustracija Gustave Dore).

Tudi prvi prevodi v angleščino so bili dejansko priredbe. Hudič je postal velikan, neuspeli snubci niso bili obglavljeni, ampak so namesto njih preprosto k izzivom pristopili drugi. Verjetno je bil razlog za drugačen pristop (cenzuro) že v občinstvu, ki so mu bile Grimmove pravljice namenjene, saj sta slavna brata zbirko sprva namenila odraslim učenjakom in šele nato začela pripravljati tako imenovane "male izdaje", Angleži pa so njune pravljice že od samega začetka namenili otrokom.

V dobi razuma založniki Sneguljčice, Janka in Metke, Pogumnega krojačka in podobnih pravljic nikakor niso mogli ponuditi odraslim. Dodaten razlog za cenzuro so bile razlike v veri na Otoku in v Nemčiji. Sčasoma se je pravljica tudi izoblikovala kot žanr z določenimi pravili, zato so iz zbirke vse bolj črtali basni, povesti in druge pripovedne oblike. Za pravi prevod Grimmovih pravljic (ki niso vedno pravljice) velja šele prevod Jacka Zipesa iz leta 2015, torej več kot dvesto let po izidu izvirnika!

1001 noč

Tudi tu se je zaplet s prevajanjem začel že kar pri izvirniku. Izraz izvirnik je namreč za 1001 noč Antoina Gallanda ustreznejši od prevoda iz več razlogov:

besedila je pobiral z vseh vetrov, od skrajnega zahoda severne Afrike do Kitajske, pogosto je imel opravka že s prevodi prirejenih besedil;
za arabsko pripoved tipične lirične odlomke in verze je izpuščal, saj so bili za občinstvo, ki mu je zbirko namenjal, preveč dolgočasni;
izpustil je tudi vse erotične odlomke, saj je naslavljal občinstvo, ki se mu je takšna dela zdela pohujšljiva (zato je že omenjeni angleški prevajalec Burton Gallandove 1001 noči označil kar za "očarljiv skrajšan povzetek");
ko je naletel na kako pomanjkljivo ohranjeno besedilo ali mu je teksta za novo knjigo (v približno enoletnih razmikih jih je nanizal dvanajst) zmanjkalo, si je zaplet kakšne zgodbe izposodil ali kar izmislil (med takšne naj bi spadala prav danes najslavnejša dela, kot so Sinbadovih sedem potovanj, Aladin in čudežna svetilka in Ali Baba in 40 razbojnikov).

Ali Baba in 40 razbojnikov (ilustracija Walter Crane).

Ker so zgodbe 1001 noči zaslovele v francoščini, so jih v druge jezike največ prevajali kar iz Gallandovih izdaj. Šele veliko pozneje so se začeli resnejši prevodi iz arabščine in perzijščine. Pri tem sta se najbolj izkazala prav Burton in pa Joseph Charles Mardrus. Toda njuni različici občinstva nista navdušili niti približno tako kot francoska.

Če je namreč Galland očaral s svojimi poudarki čarobnega, je Burton pretiraval s podrobnimi erotičnimi prizori, ki jim je občasno celo dodal pojasnila pod črto, Mardrus pa z dolgoveznimi opisi, ki jih je prilagodil tedaj modnemu slogu. Tako je Gallandova zbirka najbolj priljubljena in najvplivnejša.

In prevajanje pri nas?

Podobno kot velja za številčnejše jezike, smo tudi slovenske prevode pogosto dobivali iz druge roke, ob ’uradnih’ prevodih so krožile še ’črne’ priredbe, ki so bolj spominjale na prirejene obnove, izognili se nismo niti politiki. Tako smo na primer Andersenove pravljice skoraj poldrugo stoletje poznali le prek nemških in angleških prevodov vprašljive kakovosti.

Palčica (ilustracija Eleanor Vere Boyle).

Dodatno težavo je predstavljalo spreminjanje družbenega reda in s tem splošno priznanih vrednot. Tako so bili na primer številni religiozno obarvani odlomki v Grimmovih in Andersenovih pravljicah preprosto črtani.

V novejšem času se položaj izboljšuje, a je še vedno daleč od popolnosti. Tako se je na primer dvigal prah ob prevajanju knjig o Harryju Potterju, ko je ob menjavi založbe sredi serije prišlo do menjave prevajalcev in pozneje celo do iste knjige v dveh prevodih. Toda za dobrim konjem se vedno dviga prah, mar ne?

V vsakem primeru ob branju pravljic in drugih besedil, prevedenih iz drugih jezikov, toplo priporočam, da preverite, ali so sploh prevedena iz izvirnika, kdaj je do prevoda prišlo in vse druge dostopne podatke, ki bi lahko vplivali na kakovost besedila, ki ga berete. Še veliko lepih pravljic, prevedenih in izvirnih, vam želim!