Na pravljice lahko gledamo kot na nekakšna navodila za odraščanje. Ljudje smo družbena bitja in družba nam narekuje pravila obnašanja. Če je otroku marsikaj spregledano, se z leti rišejo vse ostrejše meje dovoljenega, sprejemljivega in ne nazadnje zakonitega. Tako nam tudi pravljice narekujejo, kakšni bi morali biti in že zgodaj posredujejo vsaj približna pričakovanja, ki jih ima družba od vsakega posameznika. V klasičnih pravljicah se od deklet običajno pričakuje precej drugačno vedenje kot od fantov.

Da bo zanimiveje, bomo ob klasičnih dali še kak primer iz sodobne literature in poskusili ugotoviti, ali se je vloga deklet vsaj v zadnjem stoletju kaj spremenila.

Česa se torej prek pravljic o odraslem življenju naučijo dekleta? Ne, ne bom govoril o stereotipih, ki jih (pogosto kar na pamet in s slabimi utemeljitvami) očitajo pravljicam. Omejil se bom zgolj na pričakovanja, ki jih ima družba že tisočletja od ženskega spola, pravljice pa že majhnim punčkam le-ta vcepljajo v podzavest.

1. Naj bo lepa

Lepota je v splošnem univerzalen pojem (lepo je na primer simetrično), a je tudi zelo raztegljiva. Baročne lepotice iz obdobja Rubensa se pač ne morejo istemu človeku zdeti enako privlačne kot suhljate manekenke iz današnjih modnih katalogov. Lepoto torej različno določajo tako čas in okolje kot osebna nagnjenja vsakega posameznika.

Starejši ljudje radi rečejo, da je vsako mlado dekle lepo, in zlepa ne najdemo družbe, kjer bi se zdele zelo stare ženske večini privlačnejše od zelo mladih (a ne premladih). Dejansko so bile klasičnim pravljičarjem vedno najzanimivejše in najprivlačnejše ženske v rodni dobi, saj je prek njih pripovedovalec najlažje pripeljal zgodbo do za poslušalca zadovoljivega konca z določenim preobratom. To pomeni ustvarjanje družine, ohranitev kraljestva in sloviti 'srečno do konca svojih dni'.

Da so splošno sprejeta pravila lepote tesno povezana z zdravjem, nikakor ni naključje. Lepi lasje in zobje so gotovo tradicionalen kazalnik zdravja. V pravljicah sicer običajno ne gredo v podrobnosti, a posredno vendarle omenjajo ogledala, glavničke, lesketajoče obleke in okrasne trakove. Za dodaten dokaz, da se merila lepote skozi čas spreminjajo, pa vsekakor poskrbijo še ilustracije, kjer si vsak ilustrator po svoje daje duška.

Celo pri izjemoma zares natančno opisani Sneguljčici najdemo le-to tako v svetlolasi, arijski izvedbi, kot v rdečelasi, kakor je bilo po lepotnih idealih zapovedano v času prerafaelitov Danteja Rossettija.

2. Naj bo pametna!

Pravljične junakinje se ne izkažejo vedno s pametjo. Lep primer za to je kar Sneguljčica, ki po vrsti krši navodila palčkov, čeprav jo to vsakič pelje v smrt. Toda pamet, ki jo pravljice od žensk pričakujejo, ni pamet v smislu ’izumila bo hitrejši, pogoltnejši in nevarnejši avto’, ampak prej v smislu sposobnosti prilagajanja dogodkom in osebam, s katerimi pridejo v stik.

Ne pozabimo, da je tradicionalno dekle, ko je odraslo, zapustilo družino in šlo živet k svojemu bodočemu soprogu, ki mu je bilo namenjeno posestvo, na primer kmetija ali grad.

Pravljične junakinje so potrpežljive in prilagodljive, kar lahko damo v širšo kategorijo pameti. Znajo počakati tudi sto let, da mimo pride 'pravi', kot je to storila Trnuljčica, pomagati svojim izbrancem, ko zaidejo v težave, kot je to storila Motovilka, ali se pojaviti ob pravem času na pravem mestu, kot je to delala Pepelka (trikrat, da si bomo res dobro zapomnili!).

Dekle v pravljici zna prelisičiti svojega očeta, kot to stori Vasilisa, ali zlobnega škrata, kot se zgodi v Špicparkeljcu. Ne nazadnje lahko njena pamet (ali smisel za humor, kar je prav tako v isti kategoriji) pomeni tudi izziv snubcu kot je v pravljicah, kjer morajo kandidati za ženina na neki način očarati ali razkriti izbirčno princeso in s tem dokazati, da so ji kos.

Prav prek ženskih likov v pravljicah pogosto izvemo, da nasilje ali vsaj neposreden fizični obračun ni vedno edina ali vsaj najboljša rešitev težav. Spomnimo se na primer Fatime iz Ali Babe in 40 razbojnikov, ki praktično sama poskrbi za vse sovražnike svojega delodajalca. Ali Metke iz Janka in Metke, ki gladko prepriča čarovnico, naj gre kar sama v peč.

Če družba od fantov pričakuje pretep, pri dekletih običajno išče umiritev položaja. Celo v sodobnih pravljicah, kot je na primer o Piki Nogavički, kjer glavna junakinja nima pomislekov pred uporabo sile, praviloma izvemo, da je najprej težavo poskusila rešiti s predlogom, opozorilom ali kompromisom.

Bi radi primer zares pametne deklice iz sodobne pravljice? Preberite Matildo Roalda Dahla! V tej zgodbi, kot se za sodobno literaturo spodobi, ne izvemo le, da je pamet koristna, ampak da lahko vodi tudi v težave, na primer zaradi ljubosumja ali različnih predsodkov, s katerimi se moramo v sodobni družbi še vedno spopadati.

3. Naj bo bogata!

Tudi bogastvo v pravljicah lahko razumemo na zelo različne načine. Tako kot poznamo pravljice s kupi zlata, poznamo tudi pravljične junake, ki bogastvo vedno znova zapravijo. In pogosto kljub temu ostanejo srečni.

Če od deklet v pravljicah ne pričakujemo nasilnih rešitev, je njihova zmožnost, da v zvezo prinesejo denar ali kaj podobno uporabnega, povsem enakopravna z moškimi junaki.

Že z omejitvijo na le najbolj znane pravljice spoznamo princese, ki v zakon prinesejo polovico, ali kar celo kraljestvo, mlinarjeve hčere, ki znajo iz slame narediti zlato, ali dekleta, ki jim ob vsaki izrečeni besedi iz ust pade cekin.

Tako od žensk v zakonu sicer pričakujemo določene materialne dobrine (recimo jim dota), kar v pravljicah predstavljajo princese z legendarno polovico kraljestva, a bogastvo nikakor ni omejeno zgolj na denar. Če se spet vrnemo k Sneguljčici (ali gremo k Bratcu in sestrici ali k Sedmim krokarjem ali h Gosji pastirici), izvemo, da se od deklet v zakonu pričakuje vsaj določeno praktično znanje.

Princesa gor ali dol, ne bo škodilo, če bo znala kuhati, postiljati, šivati, pomivati in pasti živino.

Se je v zadnjih stoletjih torej pogled na vloge spolov kaj spremenil?

Zagotovo. Že Andersenove junakinje nimajo pomislekov pri upiranju pričakovanjem lastne družine in širšega okolja, tudi za ceno tragičnega konca, Oscar Wilde pa gre še korak dlje in pravljice, sicer napisane najprej z mislijo na lastna sinova (hotel jima je brati dobre pravljice in z obstoječimi preprosto ni bil zadovoljen), z veliko mero posmeha družbenim normam spet vrača v svet odraslih.

Čeprav oba literarna velikana ustvarita čudovite ženske pravljične like, ki so tradicionalno lepi, pametni in bogati, dasta jasno vedeti, da nič od tega niti vse skupaj ne zagotavlja sreče.

Toliko ob tej priložnosti, nekega dne pa si bomo ogledali še drugo plat – kako pravljice učijo svoje bralke in poslušalke, česa ne smejo početi. Kajti učimo se tudi (velja za fante in dekleta) na napakah.

Najraje na tujih. Na primer ob branju pravljic.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://topillustrations.wordpress.com/2021/03/02/snow-white-7-dwarfs-in-pictures/

https://pravljicebratovgrimm.weebly.com/spicparkeljc.html

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2020/08/03/little-brother-and-little-sister/