Čeprav marsikdo verjame, da pravljice pripovedujejo predvsem o boju dobrega in zla, je gotovo bližje resnici, da pripovedujejo o odraščanju. Ravno s pravljicami (primernimi) se otroci na varen, zanimiv in raznolik način naučijo, da vsako dejanje prinaša posledice. Prav tako se naučijo, da mora vsak med nami prej ali slej najti svoje mesto v družbi, ki seveda od vsakega pričakuje kaj drugega, pač glede na spol, socialni status, prevladujoče javno mnenje, ...

Posvetimo se tokrat nekaterim ’fantovskim’ pravljicam.

1. Položaj v družbi ni samoumeven

Vzemimo za primer Pogumnega krojačka.

Na začetku izvemo, da določen položaj v družbi že ima. Ima delo in lahko si celo privošči kupiti nekaj marmelade (mislim, da bi jo po trenutno veljavnih predpisih sicer morali prevesti v džem), a želi si več. Svojih namer sicer nikoli ne pove na glas, a iz zgodbe kmalu razberemo, da se odpravi osvojit svet.

Za to pa mora premagati velikane (množina!), ujeti samoroga, si ustvariti dobro ime med vojaki in na koncu še ukrotiti spletkarsko soprogo. Vsaka izmed njegovih prigod je stopnička na poti do končnega uspeha, kjer še vedno ne more počivati na lovorikah. V spanju ga namreč poskušajo ubiti.

Podobnih primerov ni težko najti. Krasen primer vzpona po družbeni lestvici je seveda Obuti maček. V tej pravljici je uspeh zgrajen na laži, kar na prvi pogled ni ravno vzgojno, a pravljice so ogledalo sveta in tudi otroci prej ali slej spoznajo, da poštenje ni nujno edina ali celo najboljša pot do uspeha. Prav tako kot v drugih pravljicah izvejo, da so tatovi, goljufi in drugi nebodigatrebe pogosto ujeti in kaznovani.

Ali pa se spomnimo na Zlato ptico, kjer je glavni junak sicer princ, a je že na začetku jasno, da kralj v njem ne vidi ravno svojega naslednika, zato se mora dokazati skozi vrsto izzivov. Pri tem najde presenetljivega zaveznika (volka) in še bolj presenetljiva izdajalca (lastna brata, ki ju je malo pred tem rešil zanesljive smrti). Na poti mladenič naredi še kopico drugih napak, a na koncu se zanj le srečno izteče in položaj v družbi si gotovo zasluži.

Želite primer iz ’pravljice’ za odrasle?

Odiseja pripoveduje o bogatašu in junaku, ki več let potuje domov, medtem ko mu sosedje osvajajo ženo, sam pa mora (za marsikatero težavo si je sam kriv) pred srečnim koncem iz prigode v prigodo zreti smrti v oči.

2. Za dosego cilja je potreben pogum

Pravljic s pogumnimi junaki ni težko najti. Morda se tokrat lotimo malo manj znane O fantu, ki je iskal strah.

V tej pravljici fant nenehno išče nove izzive (značilno za mladostnike, posebej za fante), z močjo, zvijačo in predvsem s srčnostjo opravi z vsemi, da bi vendarle izvedel, kaj je strah. Kajti kaže, da vsi okrog njega to dobro vedo, le njemu je ta izkušnja prihranjena (ali je zanjo prikrajšan).

No, strah na koncu ga vendarle spozna. Zaključni prizor se sicer od različice do različice razlikuje, a sporočilo ostaja isto. Če hočeš izkusiti strah, moraš imeti nekaj, kar lahko izgubiš. To je lahko ljubljena oseba, kot je žena ali otrok, ali zgolj občutje udobja, kot je suha in čista srajca na hrbtu, a bistvo strahu je možnost izgube.

Če ničesar nimaš, te pač nima biti za kaj strah.

V pravljicah se od fantov pričakuje izjemen pogum. K hudiču morajo po tri lase. Ubiti zmaja. Ukrasti velikanu škornje. Ugrabiti princeso. Preplezato stekleno goro.

Same na videz nemogoče naloge, ki fantka pripravijo na to, da se bo nekega dne tudi sam znal spopasti z nekim, morda na videz prevelikim izzivom.

Res, ne uspe vsakemu. Res, ob vsakem zmagovalcu lahko najdemo vsaj enega poraženca. A pravljice omenjajo tudi poraze. Poraze, ob katerih nikakor ne smemo izgubiti poguma. Če nam namreč ne uspe v prvem poskusu, bomo z nekaj poguma poskusili spet. In spet in spet in spet.

Zgodovina je polna športnikov, umetnikov, znanstvenikov, ki jim ob začetnih porazih ni zmanjkalo poguma. Pobrali so se in šli naprej.

Če pa ne, gre življenje naprej brez njih. Tudi takšne pravljice imamo. Recimo O ribiču in njegovi ženi, kjer ribič najprej ničesar nima, ker je premalo ambiciozen, nato pa ostane brez vsega, ker si svoji ženi ne upa reči ne.

Pogum je torej v pravljicah pomembna vrlina, a ne smemo ga zamenjati z lahkomiselnostjo. Veliko bolje se obnese v kombinaciji z vztrajnostjo, kar nas pripelje do naslednje točke.

3. Vztrajnost je nagrajena

Se je Kralj Drozgobrad kar tako vdal, ko ga je ošabna princesa užalila? Je srečni Janez (Hans) po menjavi kepe zlata za celo vrsto živali in na koncu brusni kamen, ki mu je padel v vodnjak, obupal nad življenjem?

So se Mestni godci iz Bremna prepustili žalostni usodi, ko so ugotovili, da so za svoje okolje preprosto - prestari?

Se je Aladin predal, ko ga je čarovnik zaprl pod zemljo? Ali potem, ko mu je ukradel svetilko, ženo in še grad?

Najlepši primer znane pravljice o vztrajnosti je gotovo Pravljica o treh prašičkih. Prvi je površen, hišico zgradi iz slame, da bi se šel čim prej igrat. Pride volk in ga požre.

Drugi je malo bolje pripravljen. Le malo bolje. Njegova hišica je iz lesa. Zato tudi njega dobi volk.

Šele tretji, ki je hišo sezidal, zaživi samostojno in varno, kot se od odraslega fanta nekako pričakuje. Pravljica ne gre v podrobnosti, ne izvemo vsega o pridobivanju gradbenih dovoljenj, spopadanju z vdori podtalnice ali prerekanjem s sosedi glede služnostnih pravic, a povsem jasno je, da je za gradnjo porabil bistveno več časa od svojih bratov. In to je vsekakor ena izmed pomembnih življenjskih resnic, ki nagovarjajo tako fante kot punce.

Vztrajnost je nagrajena.

Pravzaprav bi rekel, da to za fante v pravljicah velja bolj kot za punce. Pri slednjih je v ospredju druga, sicer sorodna lastnost, ki je prav tako povezana s časom. To je potrpežljivost.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

http://artyoushouldknow.canalblog.com/archives/2018/03/23/36257694.html

https://pravljicebratovgrimm.weebly.com/o-fantu-ki-je-iskal-strah.html

https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/10/11/the-fisherman-and-his-wife/

https://pravljice.wordpress.com/2020/09/28/trije-prasicki-pravljica/