Večkrat smo že omenili, da klasične pravljice niso vedno primerne za otroke. Sploh ne za vse otroke v vseh okoliščinah. Tradicija pripovedovanja in uprizarjanja pravljic je med drugim omogočila njihovo nenehno prilagajanje zmožnostim in okusu občinstva. Tudi mladoletne. Tudi tistih najmlajših. Čeprav sem osebno proti cenzuri, so v številnih primerih prilagoditve skoraj nujne. Te segajo od spremembe besednjaka (v starih pravljicah se pojavi marsikatera krepka) do črtanja določenih pravljic iz zbirk, kar praviloma vodi v njihovo pozabo.

Oglejmo si torej tematike necenzuriranih pravljic, da bo enkrat za vselej jasno, o čem pravljice sploh pripovedujejo.

Abecedni seznam spornih pravljičnih tem s primeri

Bestialnost

V številnih pravljicah se mora glavni junak ali junakinja poročiti z živaljo ali celo s pošastjo. Najbolj znana primera za to sta gotovo Lepotica in Zver ter Žabji kralj. V obeh primerih se sicer izkaže, da je žival oziroma pošast v resnici uročen človek, a ob prizorih, kjer se človek in žival znajdeta v skupni postelji, se vseeno marsikdo zdrzne.

Bratomor

V pravljicah so bratje običajno drug drugemu konkurenca. Naravnih dobrin je pač na svetu le omejena količina, zato očetov mlin, čarobnega konja ali sosedovo Micko praviloma pograbi najhitrejši, najmočnejši ali najspretnejši. V Zlati ptici najmlajši izmed bratov izpod vešal reši svoja sorojenca, ki mu vrneta tako, da ga ubijeta in mu zaplenita dragocenosti z nevesto vred.

Detomor

Pravljice Otroka v gozdu (tam otroka na koncu umreta), Janko in Metka (tam otroka preživita) ali Doralice Giovannija Francesca Straparole (oče najprej zalezuje svojo hčer, nato pa ubije njena dojenčka) so odličen recept za povzročanje nočnih mor celo pri odraslih, kaj šele pri otrocih. Toda v resničnem življenju so otroci dejansko najbolj ogrožena skupina in imajo statistično gledano najslabše možnosti preživetja.

Krvoskrunstvo

Omenil sem že malo znano Doralice iz zbirke, v kateri najdemo najstarejše različice Obutega mačka, Zlate gosi in še marsikatere pravljice. Nekoliko bolj znana je Oslovska koža Charlesa Perraulta, kjer se oče prav tako zagleda v lastno hčer. Sta imela brata Grimm, ki sta v pravljicah iskala in pogosto tudi našla odmeve starih mitov, prav?

Zunajzakonski spolni odnosi

V sodobnem svetu se zunajzakonski spolni odnosi ne zdijo posebej senzacionalni, a v marsikaterem delu sveta je že njihova omemba nezaslišana. Tako sta brata Grimm iz starejših različic Motovilke in Trnuljčice nezakonske otroke povsem izpustila, v njunem Žabjem kralju je že omemba postelje prepovedana. Kdor pozna mit o Kupidu in Psihe (na katerega je naslonjena Lepotica in Zver), se bo prav tako spomnil, da se ugrabljena gospodična in njen nočni obiskovalec v postelji nista samo pogovarjala.

Ljudožerstvo

Danes se zdi kanibalizem nekaj oddaljenega in eksotičnega, a je bil še ne tako pred časom še kako prisoten. Torej je omenjen tudi v pravljicah. V Janku in Metki gre res le za omembo, pri Perraultovi Trnuljčici prinčeva mati za kosilo naroči lastna vnučka, a ji kuhar podtakne jagnjetino, v Brinovem grmu pa mačeha svojega pastorka zares postreže svojemu možu in njegovemu očetu, ki je nad jedjo opazno navdušen.

Čeprav bi lahko za vse tri primere dejali, da so slab zgled in so zlobneži za svoje početje ustrezno kaznovani, gre pri ljudožerstvu vseeno za tabutemo, ki naj bi bila otrokom vsaj v zgodnji mladosti prihranjena.

Mučenje ljudi in živali

V Sneguljčici in Gosji pastirici mačeho in izdajalsko služabnico doleti izjemno kruta kazen. Kar preveč kruta za civilizirano družbo. Kljub svojim poganskim prednikom so pravljice namreč proizvod izrazito civiliziranega okolja. Tudi rezanje glav, metanje ob steno ali sežiganje pri živem telesu, kar vse doleti Žabjega kralja v njegovih številnih različicah, niso več v skladu z evropskimi smernicami.

Nekrofilija

Marsikdo se ob to niti ne obregne, a sem in tja se vseeno kdo vpraša, kaj je pravzaprav princ nameraval s Sneguljčico, ko jo je hotel s stekleno krsto vred odkupiti od palčkov.

Nezvestoba

Če v pravljicah poskušamo promovirati tradicionalne vrline, starejše različice Trnuljčic, kjer speča lepotica nevede postane ljubica mimoidočega princa, ki ni le že od prej pootročen, ampak da na koncu svojo ženo, ki mu je prešuštvo upala zameriti, tudi ubiti, gotovo ne služijo za dober primer preverjenih družinskih vrednot. K zvestobi spada tudi zvestoba služabnikov delodajalcu. Tako v Gosji pastirici kot v Pogumnem krojačku in v starih različicah Trnuljčice so služabniki vse prej kot vzorni. Da Doktorja Vseveda niti ne omenjamo.

Pohaba in samopohaba

Motovilkin obiskovalec pristane v trnovem grmičju, kjer izgubi oči, tudi Pepelkini polsestri ostaneta brez oči, saj jima jih izkljuvajo ptice. Kot bi ne bila epizoda z obrezovanjem stopal dovolj! Brez nog prav tako ostane Andersenova lastnica Rdečih čeveljcev (menda navdihnjena z njegovo lastno polsestro, ki naj bi se preživljala z najstarejšo obrtjo), zato pa noge dobi prav tako Andersenova Mala morska deklica. Ob vsakem koraku ji povzročajo neslutene bolečine. Zanje pa je morala ob repu dati še glasilke! Se zdi torej Špicparkeljčevo pretrganje na pol v sklepnem prizoru sploh lahko pretirano?

Posilstvo

Če fant leže k dekletu, ne da bi mu ona to dovolila, prav nič ne zaleže, če ’se mu je zdela zelo lepa’. To je pač posilstvo. Tudi če je vse skupaj prespala kot Trnuljčica.

Prešuštvo

Omenil sem že, da je princ, ki svojo ženo vara s Trnuljčico (v tej različici ji je ime Talia), na koncu pravi zmagovalec zgodbe. Pa je njegovo početje zares takšno, da bi ga postavili za vzor svojim otrokom?

Trgovanje z ljudmi

V Lepotici in Zveri, Motovilki in Špicparkeljcu očetje svoje hčere brez posebnega odpora prepustijo sicer očitno močnejšim nasprotnikom. Toda zamenjava otrokovega življenja za lastnega vseeno ni v skladu z osnovno človečnostjo.

Umori in samomori

Pravljica o Sinjebradcu je pravzaprav zgodba o množičnem morilcu, Zlato ptico z bratoma, ki ubijeta najmlajšega, sem že omenil. Za veliki finale pa morda omenimo še pravljico Kako so se otroci igrali mesarja. V tej eden izmed otrok zakolje drugega, mati, ki to vidi, priteče in ga tako pretepe, da ga ubije. Nato se ob dveh mrtvih sinovih spomni, da je malo prej ravno poskušala okopati tretjega, a je ta tačas že utonil. Zato se obesi.

Ko so bratoma Grimm priporočili, da to zgodbico v različici svoje zbirke za otroke (prva izdaja je bila namenjena učenjakom) izpustita, sta se obotavljala, saj naj bi bila vendar tako poučna!

Zdaj imamo torej na enem mestu zbrane vse ali vsaj zelo veliko neprimernih tem iz pravljic. Pravljice s takšnimi temami bomo tako ali drugače cenzurirali, morda kakšno celo povsem izpustili. Ali to pomeni, da lahko otroke obvarujemo pred vsem, kar jih lahko slabega doleti v tem našem pisanem svetu? Nikakor ne. Nam pa nalaga odgovornost, da jim vse našteto odmerimo ob pravem času s pravo merico.

Ker nič ni tako slabega, da ne bi moglo služiti vsaj za slab zgled, kajne?

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti.

http://vintagebooks.joomla.com/8-fairy-tales/8-beauty-and-the-beast

https://ameblo.jp/vintageart/entry-12438728152.html

https://pravljice.wordpress.com/2018/07/31/spanje-v-pravljicah/

https://ameblo.jp/vintageart/entry-12439531097.html

http://pravljicezaotroke.blogspot.com/2018/09/sinjebradec.html