Žal se v obstoječih šolskih sistemih pouk zgodovine vse prepogosto sprevrže v naštevanje letnic, zato vsem skupaj v razmislek ponujam - pravljico. Iz nje se lahko veliko naučimo o spreminjanju razmerij v družbi. Uporabili bomo tri različice iste pravljice.

Perceforest

Pravljico o Trnuljčici prepoznamo na različnih mestih, a zdi se, da je odlomek sage z naslovom Perceforest, kjer je poredni veter skozi okno nosil princa k speči lepotici, s katero se je ta zabaval brez njenega privoljenja ali vsaj vednosti, navdihnil pravljico, kot so jo kasneje zapisali Basile, Perrault in brata Grimm.

Očitno gre za fantazijski prizor, ki je le delček obširnega literarnega dela neznanega avtor (ali več njih). Taisti prizor ima osrednje mesto v vseh obljubljenih različicah Trnuljčice, tokrat kot samostojne zgodbe.

Sonce, Luna in Talia

Obnovo zgodbe iz Pentamerona sem že podal. Princesa zaspi, ker ji je tako prerokovano. Prekletstva ni nihče zakrivil. Poudarek zgodbe je na dogajanju potem. Princ jo namreč najde v postelji, jo nekaj časa obiskuje in njuna srečanja, med katerimi se ona ne zbudi, obrodijo sadove - dečka in deklico po imenu Sone in Luna. Nenazadnje je tudi princesino ime Talia, kar izvira iz grškega izraza thaleia (v prevodu cvetoča), očitno namigujoče na njeno plodnost.

Prav tako sem že napisal, da je prinčevo obnašanje (svojo ženo vara z lepotico, ki sploh ni pri zavesti) v 16. stoletju očitno povsem sprejemljivo. Ženska je v prvi vrsti namenjena rojevanju potomcev, svet pa pripada moškim, ki imajo vedno prav. Tudi če nimajo. Zanimivo je sedaj narediti korak naprej - v 17. stoletje, kjer so na francoskem dvoru ženske vendarle uspele pridobiti nekaj moči.

Speča lepotica v gozdu

Charles Perrault se svoje pravljice, očitno povzete po zgoraj obnovljeni Basilejevi, loti že precej bolj literarno. Dogajanje v zgodbi je cela vrsta vzrokov in posledic. Motivu plodnosti se tudi on ne odreče - uvodni del je namenjen predstavitvi težave kralja in kraljice, ki sta se dolgo trudila spočeti otroka, dokler jima naposled le ni uspelo.

Namesto astrologov v to pravljico Perrault uvede vile. Sedem jih je, kot je sedem klasičnih vrlin. Potem se pojavi še osma, že pozabljena, odvečna, kot so imeli nekoč Rimljani sedem dni v tednu in osmega, odvečnega. Perrault kot osrednja figura spopada med zagovorniki klasične in sodobne umetnosti, je takšne asociacije v svoja dela (ne le pravljice, ki jih je napisal le malo pred smrtjo), nenehno vpletal.

Osma vila izreče prekletstvo, ki ga je mogoče le omiliti. Sledi stoletni spanec, ki pa ga starša speče lepotice nista deležna. Takoj ko vsi na dvoru zaspijo, se namreč odpravita neznano kam in ju v zgodbi ni več. Tako ji simbolno prepustita nasledstvo. Očitno njen spol ni več ovira. Ko pride princ do speče princese, se ta zbudi sama od sebe. Nobenega poljubljanja ni treba.

Toda njuna zveza, v kateri se kmalu pojavita otroka (Dan in Zarja), je kmalu na veliki preizkušnji. Princ postane kralj in mora na bojišče. Na njegovem gradu se mora mlada kraljica soočiti s kraljevo materjo, ki jo Perrault predstavi kot potomko ljudožerskega ljudstva velikanov. Stara kraljica se zdi sprva močnejša, a kralj se vrne še pravočasno, da med obema najpomembnejšima ženskama v svojem življenju izbere mlajšo, lepšo in plodnejšo.

Perrault je tako na slikovit način naznanil, da je moč žensk dobrih sto let po Basilejevem Pentameronu že veliko močnejša. Ne nazadnje je živel v obdobju precioz, pravih salonskih levinj, ki so iz udobja razkošnih soban še kako vplivale na dogajanje v Franciji, absolutizem Ludvika XIV gor ali dol. Z močjo seveda prihaja odgornost. Nosilke moči se (pri Perraultu celo dobesedno) žrejo med seboj.

Trnuljčica

Brata Grimm sta obdržala pomen plodnosti. Skoraj ves svet pozna prizor, v katerem žaba (v najstarejši različici je to sicer rak), starodavni simbol rodovitnosti, kraljici napove dojenčka. Nato sledi prizor z vilami (namesto sedmih jih je dvanajst) in prekletstvom, ki ga nesposobni (spet) oče ne more preprečiti.

Trnuljčica se zbode (marsikje so v starih časih pred poročno povorko nosili vretena kot simbol spretnosti in ’udomačenosti’ v žensko se spreminjajočega dekleta) in vsi zaspijo. To je prva različica, kjer speče princese starši ne zapustijo, ampak zaspijo z njo in se na koncu udeležijo njene poroke.

Princ je precej bolj junaški od prejšnjih snubcev spečih lepotic v že omenjenih različicah. Grimma sta grad obdala s smrtonosnim trnjem, na katerem je pomrlo veliko pustolovcev, gospod Pravi pa je z oviro opravil brez težav. Ko Trnuljčico najde, jo prebudi s poljubom. Tudi to je njuna domislica in zgodovinarji še vedno niso prepričani, zakaj sta (verjetno je bil to Wilhelm) poljub dodala. V starih nemških mitih, s katerimi sta to pravljico primerjala, poljubov namreč ni.

Naj bo tako ali drugače, otroci v tej različici odpadejo. Grimmove pravljice jim niso posebej naklonjene, vsak namig na izvenzakonske intimne odnose pa sta odločno zavračala. Tako nam ostane le še vloga Trnuljčice, ki je predvsem statusna, od staršev je prešla v neposredno last svojega rešitelja in ostane ji le še, da srečno živi do konca svojih dni.

Glede na Perraultovo Spečo lepotico je torej opaziti prej korak nazaj kot naprej. In res so Grimmove pravljice le kako stoletje kasneje, se pravi v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko se je krepil nacizem, oblastniki z veseljem brali v šolah. Sodobna Nemka je tedaj dobila predvsem vlogo žene in matere, moški pa so prevzeli vse ostalo. Vsi vemo, kam nas je to pripeljalo.

Vprašanje, ki ga lahko sedaj postavimo, najbrž ni več, ali iz pravljic lahko izvemo kaj o zgodovini. Bolje bi se bilo zamisliti, ali smo se iz njih sploh pripravljeni kaj naučiti.

Vsi uporabljeni slikovni viri so v javni lasti:

https://ameblo.jp/greatoldbooks/entry-12819023558.html

https://www.pinterest.com/pin/636555728568348458/

https://john-hassall-fan-page.page.tl/Rosebud.htm

http://slikanice.blogspot.com/2020/01/john-rea-neill-in-otroske-rdece-knjige.html