Nekateri, na primer, bi se le kratkočasili, drugi bi izkoristili kakšno dodatno urico prostega časa, da malce nadoknadijo primanjkljaj branja med letom in preberejo kaj zahtevnejšega. Pravljice po mojem lahko zadovoljijo obe skupini in vse vmes.

Čeprav se marsikomu zdi, da večino zgodb že pozna, bi rad poudaril naslednje:

1. V zadnjih letih smo dobili kopico novih izdaj, v katerih so povsem nove pravljice, ki jih v naših krajih še nismo poznali. No, kakšen motiv bo vseeno prepoznaven, a to je le dodaten čar branja, saj tako povezujemo neko že obstoječe znanje z novim in ugotovimo, da se na primer predstave o nastanku sveta med avstralskimi domorodci ne razlikujejo bistveno od predstav o nastanku sveta med skandinavskimi narodi. Ali pač.

Priporočil bi rad vsaj dva zanimiva pravljičarja, ki si zaslužita, da ju spoznamo, saj se pravljice niso začele in končale z bratoma Grimm in Charlesom Perraultom.

Pred Perraultom je bila gospa d’Aulnoy, zanimiva dama, tudi v zasebnem življenju prava pustolovka, ki ji gre zasluga za poimenovanje pravljic. Njene zgodbe so sicer zajemale z vseh vetrov, lahko pa mirno rečemo, da je v njih najti več elementov pogrošnih ljubezenskih romanov kot ljudske dediščine, kar je samo dokaz več, da so pravljice bolj doma v pariških literarnih salonih kot ob ognjiščih ljudskih pripovedovalcev.

Čeprav so v njenih delih tudi kakšni pripovedovalski "slepi rokavi", gre za berljive, iskrive in zanimive pravljice, ki nas kot bralce in raziskovalce preteklosti zagotovo bogatijo.

Ob njej moram omeniti še Wilhelma Hauffa, odličnega avtorja, ki je žal umrl mnogo premlad, a vseeno zapustil zavidljivo literarno dediščino, del katere je na voljo v slovenskem prevodu. Kot boste lahko preverili, je bil še posebej navdušen nad 1001 nočjo, a preveč nikakor ne bom izdal.

Za knjigo s preprostim naslovom Pravljice lahko rečem le, da gre v resnici za tri knjige v eni, vsako od teh pa je napisal v enem samem letu, v obdobju, ko je spisal še marsikaj drugega in poleg tega še potoval in študiral. Zanimiv avtor in zanimive zgodbe, torej.

2. Veliko besedil so v zadnjih letih na novo prevedli. To daje že znanim zgodbam povsem novo dimenzijo, kar je, recimo, še kako opazno v pravljicah Hansa Christiana Andersena. Če ste, tako kot jaz, odraščali ob veliki modri knjigi Andersenovih pravljic, naj povem, da je sedaj na voljo prevod iz danskega jezika, in sicer v dveh knjigah.

To pomeni, da je mogoče že znane uspešnice prebrati bolj podobne izvirniku (in Andersenov jezik je bil izjemno bogat, kar se je med prevodi v nemški ali angleški jezik, iz katerega smo praviloma dobivali prejšnje izdaje v sloveščini, gotovo vsaj delno izgubilo), poleg tega pa imamo priložnost prebrati še nekaj novih, doslej še neprevedenih oziroma pri nas neznanih zgodb.

Ko smo že pri Andersenu, vzemimo v roke še Oscarja Wilda, ki je sicer napisal razmeroma malo pravljic, a so močne, prepričljive, jezikovno in vsebinsko bogate, za povrh pa ga lahko še primerjamo z Andersenom, s katerim sta imela marsikaj skupnega, tako po literarni kot zasebni plati. Da, priporočam branje knjig s spremnimi besedami vred. Ko spoznamo še kakšne podrobnosti iz življenja avtorjev, na marsikatero zgodbo začnemo gledati drugače.

3. S poznavanjem teorije, številnih različic in interpretacij, zgodovinskih in družbenih ozadij, posebnosti posameznih avtorjev ... kar ne nazadnje pogosto omenjamo ravno v tej kolumni, smo sposobni isto, morda že desetkrat slišano pravljico razumeti povsem drugače kot prej. Ravno v tej luči se splača vzeti v roke knjigo Bruna Bettleheima Rabe čudežnega. Ta knjiga spada v tako imenovano kategorijo "obvezno branje".

Ne zato, ker bi bila to tako zelo dobra knjiga. Še posebej ne zato, ker je to edina knjiga o teoriji pravljice, ki jo pozna večina ljudi. Pravzaprav je v knjigi kar veliko pomanjkljivosti. Vendarle pa je zelo berljiva, lahko razumljiva in ima tisti učinek presenečenja, zaradi katerega se lahko pogled na pravljice in literaturo sploh povsem spremeni.

Tako za konec omenjam še dve knjigi pravljic, vredni branja. Najprej je tu (spet v novem prevodu) Tisoč in ena noč, knjiga, odeta v zlato, ki že po videzu vzbuja spoštovanje. Za razliko od starejših prevodov v slovenski jezik je ta precej sočnejša. Ne morem trditi, da je tako nabita z erotiko, kot je bila v prevodu Richarda Francisa Burtona, a si vseeno težko predstavljam, da bi takšno knjigo dedki in babice brali svojim vnučkom. Vsekakor zelo zanimivo in kakovostno branje za odrasle.

In čisto zadnje priporočilo – knjiga Indijske pravljice, z zelo pestro ponudbo, ki ni le kratkočasna, ampak tudi poučna in izzivalna. Kar bi pravzaprav morala biti vsaka knjiga. Da se v trenutku, ko jo odložiš, čutiš bogatejšega, a hkrati vsaj malce lačnega in željnega novega znanja. Novih knjig in novih zgodb.

Doživite čim več lepih zgodb prek poletja. Morda kakšno celo napišete?

Uporabljen je bil slikovni material, ki je v javni lasti:

https://mycalendarland.com/calendar/monthly-calendar/july

https://slikanice.wordpress.com/2018/04/29/wilhelm-hauff/

https://pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/wilde-saloma-pravljice

http://slikanice.blogspot.com/2013/09/walter-paget.html